1 ZAKON ČISTE MOŽNOSTI
Vir vsakršnega ustvarjanja je čista zavest…
čista možnost, ki bi rada utelesila breztelesno.
Ko spoznamo, da naš resnični Jaz ni nič drugega kot čista možnost,
se zlijemo s silo, ki vse v vesolju napravlja vidno.
V začetku ni bilo ne bivanja ne nebivanja,
in svet je bil pogreznjen v nevidno…
Edini On je dihal, brez diha, sam od sebe,
nič drugega ni bilo…
Hvalnica stvarjenju, Rigveda
Prvi duhovni zakon življenja je zakon čiste možnosti. Ta zakon temelji na dejstvu, da smo ljudje v
svojem bistvu čista zavest. Čista zavest pa ni nič drugega kakor čista možnost, polje vseh možnosti in
neskončne ustvarjalnosti. Čista zavest je naše duhovno bistvo. Ker je neskončna in neomejena, je
hkrati tudi čista radost. Opisali bi jo lahko tudi kot čisto vedenje, neskončno tišino, popolno ravnovesje,
nepremagljivost, preprostost in blaženost. To je bistvo naše narave. Bistvo naše narave je čista
možnost.
Ko odkrijete svoje bistvo in spoznate, kdo pravzaprav ste, že v tem prepoznanju samega sebe dobite
možnost, da spolnite katero si že bodi sanjo, saj niste nič drugega kakor večna možnost, neizmerljivi
potencial, vsega, kar je bilo, je in bo. Zakon čiste možnosti bi lahko imenovali tudi zakon enotnosti,
zakaj vsa ta neskončna raznoterost življenja temelji na enotnosti enega samega, vse prežemajočega
duha. Med vami in tem poljem energije ni nobene pregraje. Polje čiste možnosti ste vi sami. In čim
globlje doživljate svojo resnično naravo, bližje ste temu polju čiste možnosti. Doživljanje Jaza oziroma
»samodoživljanje« pomeni, da je tista notranja točka, na katero se nanaša naše doživljanje, naš lastni
duh, ne pa predmeti iz izkustvenega sveta. Nasprotje temu samodoživljanju je usmerjenost na svet
zunaj nas. Pri slednji smo vedno podvrženi vplivom tega, kar je zunaj nas, se pravi vseh vrst okoliščin,
položajev, ljudi in stvari. Če smo usmerjeni v svet, nenehno hlepimo po odobravanju drugih ljudi. Naše
razmišljanje in vedenje se vselej ravnata po odzivu, ki ga pričakujemo od okolice. Osnova takšne
usmerjenosti je potemtakem strah.
Če smo usmerjeni v svet, čutimo tudi močno potrebo po tem, da bi stvari obvladovali. To je potreba po
zunanji moči. Potreba po odobravanju, potreba po obvladovanju okolice in potreba po zunanji moči
vse to so potrebe, ki temeljijo na strahu. Takšna moč pa ni moč čiste možnosti oziroma moč Jaza,
skratka resnična moč. Kadar doživljamo moč Jaza, v nas ni nobenega strahu, nobene nuje po
obvladovanju in nobenega hlepenja po odobravanju oziroma po zunanji moči.
Usmerjenost v svet se vrti okrog tiste notranje točke, ki ji pravimo tudi ego. Ego pa še zdaleč ni to, kar
v resnici ste. Ego je zgolj podoba, ki si jo nadevate; vaša družbena maska; vloga, ki jo igrate. In ta
družbena maska uspeva na odobravanju drugih. Hoče obvladovati, hrani pa se z močjo, saj živi v
nenehnem strahu.
Vaš resnični Jaz, to je vaš duh, vaša duša, pa je povsem prost tega. Ne dotakne se ga kritika, ne boji
se sprememb in pred nikomer se ne čuti manjvrednega; hkrati pa je tudi ponižen in nad nikomer se ne
povišuje, saj živi s spoznanjem, da so vsi drugi prav isti Jaz, isti duh, le da v različnih preoblekah. To
je bistvena razlika med zazrtostjo v svet in zazrtostjo vase. Pri zazrtosti vase doživljate svoje resnično
bitje, ki se ne boji nobenega izziva, spoštuje vse ljudi in se pred nikomer ne čuti manjvrednega.
Resnična moč je torej moč, ki jo čutite v samem sebi.
Moč, ki temelji na zazrtosti v svet, pa je lažna moč. Ker je utemeljena na moči ega, traja le tako dolgo,
dokler je navzoč tudi predmet, na katerega se nanaša. Če imate recimo kak naziv če ste na primer
predsednik države ali direktor kake velike družbe če imate na kupe denarja, je moč, ki jo uživate,
neločljivo povezana z nazivom, službo oziroma z denarjem. Moč, ki je utemeljena na egu, traja le tako
dolgo, dokler traja vse to. Kakor hitro pa vsi ti nazivi, službe in denar pominejo, pomine tudi moč.
Notranja moč pa je stalna, saj je utemeljena na spoznanju našega resničnega Jaza. Ta notranja moč
ima nekatere značilnosti. K nam priteguje ljudi, pa tudi reči, ki bi jih radi imeli. Nase vleče ljudi,
okoliščine in priložnosti, ki bodo v oporo našim željam. Temu se pravi tudi podpora naravnih zakonov.
To je podpora božanstva; podpora tistemu, ki je v luči milosti. Naša moč je tedaj takšna, da se
radostimo v povezanosti z ljudmi in da ljudje uživajo v povezanosti z nami. Ta moč je potemtakem
moč povezanosti povezanosti, ki izvira iz resnične ljubezni.
Kako naj zakon čiste možnosti, polje vseh možnosti, uresničimo v življenju? Če hočemo uživati
blagodejne koristi polja čiste možnosti, če hočemo do kraja izkoristiti ustvarjalnost, ki izvira iz čiste
zavesti, moramo imeti dostop do tega polja. Eden i?med načinov, kako stopiti nanj, je ta, da se
vsakodnevno predajamo tišini in meditaciji in se urimo v »nerazsojanju«. Tudi preživljanje časa v
naravi nam bo odprlo vrata k dobrinam, ki so del tega polja: k brezmejni ustvarjalnosti, svobodi in
blaženosti.
Vadba v tišini pomeni, da si vzamemo nekaj časa, v katerem skušamo zgolj biti, nič več. Doživljanje
tišine pomeni, da se občasno umaknemo iz dejavnosti govora. Pa tudi to, da se občasno odpovemo
dejavnostim, kot so gledanje televizije, poslušanje radia ali branje knjige. Če si nikdar ne privoščite
možnosti za doživetje tišine, vnašate nered v svoj notranji dvogovor. Vzemite si torej tu in tam nekaj
časa za doživljanje tišine. Ali pa si kratko malo določite delček dneva, ki ga boste posvetili tišini. To
lahko počnete dve uri ali pa, če se vam to zdi preveč, eno uro. Tu in tam pa si za tišino vzemite malce
daljše obdobje, recimo dan ali dva, nemara tudi ves teden. |
Kaj se zgodi, ko doživljate tišino? Spočetka se zmeda v vašem notranjem dvogovoru celo še poveča.
Čutite močno potrebo po govorjenju. Poznam ljudi, ki so prvi dan ali dva daljšega obdobja molčanja
malodane ponoreli. Na lepem sta jih popadla nemir in tesnoba. Sčasoma pa, ko so vztrajali pri tem
izkustvu, se jim je notranji dvogovor utišal. In kmalu jih je objela globoka tišina. To je zato, ker se um
sčasoma ukloni; spozna namreč, da je nesmiselno, če se nenehno vrti v krogih, če ste vi Jaz, duh, ta,
ki je sprejel odločitev sklenili, da za vse na svetu ne boste spregovorili. Potem ko notranji dvogovor
utihne, začnete doživljati spokojnost polja čiste možnosti.
Občasna vadba v molčanju je torej eden izmed načinov doživljanja zakona čiste možnosti. Drugi je
vsakodnevna meditacija. Najboljše je, če meditirate najmanj pol ure zjutraj in pol ure zvečer. Z
meditacijo se boste naučili doživljati polje čiste tišine in čiste zavesti. V tem polju čiste tišine je polje
čiste vzajemnosti, polje brezmejne urejujoče moči, osrednje področje ustvarjanja, kjer je vse neločljivo
povezano z vsem. Pri petem duhovnem zakonu, zakonu namena in želje, boste videli, da lahko v to
polje vnesete tudi rahel vzgib namena, tako da se vam bodo želje porodile povsem neprisiljeno. Toda
še prej morate izkusiti spokojnost. Ta je prvi pogoj za to, da si lahko predočite svoje želje, saj ste prav
v spokojnosti povezani s poljem čiste možnosti, kjer se vam razgrne cela paleta neskončnih
podrobnosti.
Predstavljajte si, da vržete v ribnik kamenček in gledate kroge, ki se širijo na gladini. Čez čas, ko se
valčki umirijo, vržete še en kamen. Natanko to pa se dogaja s poljem čiste tišine, kadar vstopite nanj in
razgrnete svoj namen. V tej tišini celo najrahlejša namera nakodra površino vesoljne zavesti, ki
povezuje vse z vsem. Če ne doživite te spokojnosti v zavesti, če je vaš duh podoben razburkanemu
oceanu, lahko vržete vanj cel nebotičnik, pa se še poznalo ne bo. V Svetem pismu je zapisano:
»Spokojen bodi in vedi, da sem Bog.« To pa lahko dosežemo samo z meditacijo.
Drug dostop do polja čiste možnosti vodi skozi vajo »nerazsojanja«. Razsojanje namreč ni nič drugega
kot nenehno ocenjevanje reči, ki naj bi bile bodisi dobre ali slabe, prave ali napačne. Če nenehno
nekaj vrednotite, razvrščate, označujete, razčlenjujete, vnašate v svoj notranji dvogovor nemir in
razburkanost. Ta razburkanost pa zavira pretok energije med vami in poljem čiste možnosti.
Pravzaprav ne počnete drugega, kot da dobesedno zatiskate »vrzel« med mislimi.
Ravno ta vrzel pa je vaša zveza s poljem čiste možnosti. To je tisto stanje čiste zavesti, tisti tihi prostor
med mislimi, tista notranja spokojnost, ki vas povezuje z resnično močjo. In kadar to vrzel ožate, si
samo ožate povezavo s poljem čiste možnosti in brezmejne ustvarjalnosti.
V Tečaju čudežev je molitev, ki pravi: »Danes ne bom razsojal o ničemer, kar bom doživel«.
Nerazsojanje odpira tišino v našem duhu. Pametno je torej, če dan začnete s tem sklepom. In potem
se čez dan vsakič, ko se zalotite, da o nečem razsojate, spomnite na ta sklep. Če se vam zdi
celodnevno vztrajanje pri tem sklepu pretežavno, si recite samo: »Naslednji dve uri ne bom o ničemer
razsojal.« Ali pa: »Naslednjo uro bom skušal doživljati nerazsojanje.« Potem boste to urico polagoma
podaljševali.
Z molkom, meditacijo in nerazsojanjem boste dobili dostop do prvega zakona, zakona čiste možnosti.
Ko se boste začeli uriti v tem, lahko dodate še četrto sestavino, to je redno preživljanje časa v
neposrednem stiku z naravo. Preživljanje časa v naravi vam omogoča občutiti uglašeno vzajemnost
vseh sestavin in sil življenja ter povezanost z vsem živim. Tudi ta povezanost z razumom narave, pa
najsi gre za potok, gozd, goro, jezero ali morsko obalo, vam bo pomagala sestopiti na tla čiste
možnosti.
Naučiti se morate navezati stik z notranjim bistvom svojega bitja. To notranje bistvo presega vsak ego.
Ne pozna strahu; je svobodno; kritika mu ne more do živega; ne boji se nobenega izziva. Ni ne višje
ne nižje od kogarkoli in je čarobno, skrivnostno in očarljivo.
Z dostopom do svojega notranjega bistva boste dobili tudi vpogled v zrcalo odnosov, saj odnosi niso
nič drugega kakor zrcaljenje odnosa, ki ga imate s samim seboj. Če se na primer čutite krive, vas je
strah ali vas muči negotovost zastran denarja, uspeha ali česarkoli drugega, so to samo zrcaljenja
krivde, strahu in negotovosti, ki so temeljni vidiki vaše osebnosti. Še tako velik denar ali uspeh ne bo
odpravil teh osnovnih problemov v vašem doživljanju sveta; edinole tesna povezanost z resničnim
Jazom vam bo prinesla olajšanje in ozdravljenje. In ko boste našli oporo v spoznanju svojega
resničnega jaza ko boste zares doumeli svojo pravo naravo nikdar več ne boste čutili krivde ali strahu
in si ne boste več belili glave zastran denarja, izobilja in uresničenja želja, saj boste vedeli, da je bistvo
vsega gmotnega bogastva življenjska energija oziroma čista možnost. In prav ta čista možnost je
bistvo človeške narave.
Ko se boste zbližali s svojo pravo naravo, vas bodo začele same od sebe obhajati ustvarjalne misli,
saj je polje čiste možnosti hkrati tudi polje brezmejne ustvarjalnosti in čista vednost.
Franz Kafka, avstrijski pisatelj in mislec, je nekje zapisal: »Ni ti treba hodili iz sobe. Sedi lepo za mizo
in poslušaj. Pravzaprav ti niti poslušati ni treba, samo čakaj. Pravzaprav ti niti čakati ni treba, samo
umiri se, umolkni, bodi sam. Svet se ti bo sam prišel ponudit, da mu snameš masko. Kaj drugega mu
tudi ne preostane; v ekstazi se ti bo valjal pred nogami.«
Bogastvo vesolja to radodarno izobilje vesolja, ki se kaže našim očem ni nič drugega kakor izraz
ustvarjalnega duha narave. Čim bolj ste uglašeni s tem duhom narave, tem širše se vam odpirajo
vrata k njegovi neskončni, neomejeni ustvarjalnosti. Toda najprej morate umiriti svoj razburkani
notranji dvogovor, sicer ne boste našli stika s tem obilnim, bogatim, neskončnim, ustvarjalnim duhom.
In ko boste to storili, si boste odprli možnost za dinamično dejavnost in hkrati v sebi nosili spokojnost
večnega, brezmejnega, ustvarjalnega duha. Ta izbrana kombinacija spokojnega, neomejenega,
neskončnega duha in dinamičnega, omejenega, individualnega duha je tisto popolno ravnovesje med
spokojnostjo in gibanjem, v katerem lahko ustvarile vse, kar si zaželite. To sožitje nasprotij spokojnosti
in dinamizma vam omogoča, da postanete neodvisni od okoliščin, ljudi in stvari.
Ko spokojno sprejmete to izbrano sožitje dveh nasprotij, se zlijete s svetom energije s »kvantno
čobodro«, z nesnovno »nesnovjo«, ki je vir snovnega sveta. Ta svet energije je fluiden, dinamičen,
gibek, spremenljiv, nenehno v gibanju. Hkrati pa je tudi nespremenljiv, spokojen, miren, večen in tih.
Že v sami spokojnosti se skriva ustvarjalnost; in že samo gibanje omejuje ustvarjalnost na ta ali oni
vidik njenega izraza. Združitev obojega, gibanja in spokojnosti, pa vam omogoča, da se vam
ustvarjalnost razmahne v vse smeri kamorkoli vas pač vleče sila vaše pozornosti.
Ne glede torej, kam vas vodita gibanje in dejavnost, povsod nosite spokojnost v sebi. Tedaj vam
zmeda, ki vrvi okoli vas, ne bo zastavila vhoda v zbiralnik ustvarjalnosti, na polje čiste možnosti.
ZAKON ČISTE MOŽNOSTI V PRAKSI
Zakon čiste možnosti bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem:
1. Stik s poljem čiste možnosti bom skušal navezati tako, da si bom vsak dan vzel nekaj časa za molk
in tišino, za to, da zgolj bom. Poleg tega bom vsaj dvakrat na dan, recimo pol ure zjutraj in pol ure
zvečer, sedel sam in tiho medi tiral.
2. Vsak dan si bom vzel nekaj časa za to, da bom v stiku z naravo in da bom tiho pričeval razumu, ki
se skriva v sleherni živi stvari. Molče bom sedel in gledal sončni zahod, ali poslušal zvok morja ali
potoka, ali pa samo ovohaval dišeč cvet. V tej tihi zamaknjenosti in v stiku z naravo bom užil
življenjsko bilo tisočletij, polje čiste možnosti in brezmejne ustvarjalnosti.
3. Čim manj bom razsojal o rečeh. Dan bom začel s sklepom: »Danes ne bom razsojal o ničemer, kar
bom doživel«, in se ves dan opominjal na to.
2 ZAKON DAJANJA
Vesolje deluje v dinamični izmenjavi…
dajanje in sprejemanje sta samo dva različna vidika energijskega pretoka v vesolju.
Če bomo voljni dajati to, kar iščemo,
bomo v svojem življenju ohranili izobilje vesolja.
To krhko posodo prazniš spet in spet, in spet in spet jo polniš s svežim življenjem.
To drobno piščal iz trstike nosiš čez hribe in doline in izvabljaš iz nje nenehno nove melodije…
Tvoji neskončni darovi prihajajo k meni samo po teh mojih drobnih dlaneh. Veki minevajo,
ti pa še kar naprej daješ, in še je prostora za tvoje darove.
Rabindranath Tagore, Gitandžali
Drugi duhovni zakon življenja je zakon dajanja. Lahko bi mu rekli tudi zakon dajanja in sprejemanja, saj vesolje deluje v dejavni izmenjavi. Nič ni statično. Med vašim telesom in telesom vesolja poteka dinamična in nenehna izmenjava; vaš duh in duh kozmosa nenehno vzajemno delujeta; vaša energija je izraz kozmične energije. Življenjski pretok ni nič drugega kot uglašena izmenjava vseh sestavin in sil, ki sestavljajo polje
bivanja. Ta uglašena izmenjava sestavin in sil v vašem življenju deluje kot zakon dajanja. Ker sta vaše telo in duh v nenehni in dinamični izmenjavi z vesoljem, je ustavljanje kroženja energije kakor prekinjanje krvnega obtoka. Kadar kri neha krožiti, se začne strjevati in odmirati. Dajati in sprejemati morate torej zato, da bogastvo in izobilje ali karkoli že pač hočete lahko prosto krožita po vašem življenju. Angleška beseda za izobilje in bogastvo je »affluence«, ta pa izvira iz latinskega glagola »affluere«, ki pomeni »pritekati«. Bogastvo torej pomeni »pritekati v obilju«. Denar je pravzaprav samo simbol življenjske energije, ki jo izmenjavamo z drugimi in ki jo lahko uporabljamo zato, ker dajemo svoj prispevek stvarstvu. Po angleško se denarju reče tudi »currency«, kar se ravno tako nanaša na pretočnost energije. Ta beseda namreč izvira iz latinske besede »currere«, ki pomeni »teči«. Če torej ustavimo kroženje denarja če nam gre samo za to, da denar stiskamo pri sebi in ga kopičimo mu bomo onemogočili, da bi se stekal in vračal k nam, saj ni nič drugega kot življenjska energija. Če torej hočemo, da se ta energija steka k nam, ji moramo dovoliti kroženje. Denar mora teči natanko tako kakor reka, sicer se usmradi in ud uši svojo življenjsko silo. Če kroži, pa ostaja živ in močan. Vsak odnos je odnos dajanja in sprejemanja. Dajanje poraja sprejemanje, sprejemanje pa dajanje. Kar gre gor, mora priti dol; kar gre proč; se mora vrniti. Sprejemanje je pravzaprav isto kot dajanje, saj sta sprejemanje in dajanje samo različna vidika pretoka vesoljne energije. In če ustaviš pretok tega ali onega, ravnaš v nasprotju z razumom narave. V slehernem semenu se skriva obljuba tisočerih gozdov. Toda samo tedaj, če ga ne hranimo, ampak njegov razum oplemenitimo z rodovitno prstjo. Ko se seme »da«, se njegova nevidna energija pretoči v snovno pojavnost. Čim več boste dajali, tem več boste prejeli, saj boste s svojim življenjem pomagali krožiti bogastvu vesolja. Pravzaprav se vse, kar je vrednega v življenju, z dajanjem samo množi. To, kar se z dajanjem ne množi, ni vredno ne dajanja ne sprejemanja. Če se vam zdi, da ste z dajanjem kaj zgubili, potlej dar sploh ni zares dan in se ne bo pomnožil. Če dajete godrnjaje, v vašem dajanju ni energije. Pri dajanju in sprejemanju je poglaviten vaš namen. Namen pa mora biti vselej ta, da se osrečita tako darovalec kakor obdarovanec, saj sreča podpira in vzdržuje življenje in potemtakem množi plodove. To, kar se nam povrne, je vedno sorazmerno tistemu, kar smo dali, pod pogojem, če smo dali od srca in brez skritih računov. Prav zaradi tega mora biti dajanje radostno dejanje razpoloženje duha mora biti takšno, da že v samem dejanju dajanja občutimo veselje. Potem se energija, ki se skriva v dajanju, večkratno pomnoži. Uresničevanje zakona dajanja je pravzaprav nadvse preprosto: če bi radi užili radost, jo dajte drugim; če bi bili radi deležni ljubezni, se jo naučite dajati drugim; če bi radi pozornost in spoštovanje, se ju naučite izkazovati drugim; če bi radi gmotno bogastvo, pomagajte drugim, da bodo obogateli. Najlažje boste torej dobili to, kar si želite, tako, da boste drugim pomagali dobiti tisto, kar si želijo. To načelo velja tako za posameznike kakor za poslovne družbe, razna združenja in cele narode. Če bi bili radi deležni vsega dobrega, kar prinaša življenje, se naučite na tihem z vsem tem dobrim osrečevati druge. Že celo sama misel na dajanje oziroma na to, da bi koga osrečili, ali pa že preprosta molitev učinkuje
na druge. To pa zato, ker je naše telo, omejeno kot je, v nek prostor in čas postavljen sveženj vesoljne energije in informacij. Mi smo v prostor in čas postavljeni svežnji vesoljne zavesti. Beseda »zavest« pomeni več kol zgolj energijo in informacije; pomeni energijo in informacije, ki živijo kot misel. Zatorej smo svežnji misli v mislečem vesolju. In misel ima moč, da se spreminja. Življenje je večni ples zavesti, ki se izraža v dinamični izmenjavi vzgibov razuma med mikrokozmosom in makrokozmosom, med človeškim telesom in vesoljnim telesom, med človeškim duhom in
kozmičnim duhom. Ko se naučite dajati tisto, po čemer hrepenite, poženete v gibanje ples izbranih, energetičnih in živahnih gibov, ki skrbijo za to, da večni utrip življenja poskočno bije naprej. Zakon dajanja boste še najlažje uresničili in sprožili proces kroženja če boste sklenili, da boste vsem, ki vam bodo prišli na pot, kaj dali. Ne nujno, da v obliki gmotnih dobrin; lahko je cvet, pohvala ali molitev. Najmočnejše oblike dajanja so pravzaprav nesnovne. Darovi skrbnosti, pozornosti, naklonjenosti, spoštovanja in ljubezni so eni izmed najdragocenejših, kar jih lahko daste, pa še nič vas ne stanejo. Kadar torej koga srečate, ga lahko natihoma blagoslovite ali pa mu zaželite srečo, napravite veselje ali ga spravite v smeh. Takšna neopazna obdaritev je najučinkovitejša. Ena izmed reči, ki sem se je naučil kot otrok in ki so se je od mene naučili tudi moji otroci, je, da nikoli nikogar ne obiščem, ne da bi mu kaj prinesel ne da bi ga s čim obdaril. Morda boste rekli: »Kako naj dajem drugim, ko ta hip niti zase nimam dovolj?« Ampak saj lahko prinesete rožo. Eno samo rožo. Prinesete lahko voščilnico ali kartico, ki pove nekaj o čustvih, ki jih gojite do ostitelja. Prinesete lahko prijazen pozdrav, pohvalo. Prinesete lahko molitev. Sklenite torej, da boste dajali povsod, kamor boste šli, vsakomur, ki ga boste srečali. Dokler boste dajali, boste tudi prejemali. Čim več boste dajali, tem več zaupanja vam bodo vlivali čudežni učinki tega zakona. In čim več boste dobili, tem lažje boste dajali. Bogastvo in izobilje sta nam prirojena, sta del naše resnične narave; že po naravi smo nagnjeni k izobilju, saj narava podpira vsakršno potrebo in željo. Nič nam ne manjka, saj je bistvo naše narave čisla in brezmejna možnost. Zavedati se torej morate, da ste že sami po sebi polni bogastva, ne glede na to, koliko denarja imate, zakaj vir vsakršne ga bogastva je polje čiste možnosti to je zavest, ki zna spolniti sleherno potrebo, vštevši radost, ljubezen, smeh, mir, spokojnost in spoznanje. Če boste najpoprej iskali te reči pa ne le zase, temveč tudi za druge bo vse drugo samo po sebi prišlo k vam.
ZAKON DAJANJA V PRAKSI
Zakon dajanja bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem:
1. Obdaroval bom vsakogar, ki ga bom obiskal ali srečal. Darilo je lahko pohvala, cvet ali molitev.
Danes bom vsakogar, ki ga bom srečal, s čim obdaroval in s tem sprožil kroženje radosti, bogastva in
izobilja, tako v svojem življenju kakor v življenju drugih.
2. Danes bom hvaležno sprejel vse darove, ki mi jih življenje lahko ponudi. Sprejel bom darove
narave: sončno luč in glasove ptičjega petja, pomladili dež ali prvi sneg pozimi. Tudi od drugih bom z
veseljem sprejemal, pa naj bo v obliki otipljivih darov, denarja, dobre želje ali molitve.
3. Z vsem srcem se bom posvetil temu, da bo v mojem življenju bogastvo krožilo, in sicer tako, da bom
dajal in sprejemal najdragocenejše, kar življenje lahko da: darove skrbnosti, naklonjenosti,
spoštovanja in ljubezni. In vsakič, ko bom koga srečal, mu bom na tihem zaželel srečo, radost in
smeh.
3 ZAKON »KARME« ALI VZROKA IN POSLEDICE
Vsako dejanje sproži tok energije,
ki se v podobni obliki vrne k nam…
kar sejemo, to žanjemo.
In kadar se odločimo za dejanja,
ki prinašajo srečo in uspeh drugim,
tudi naša karma obrodi sad sreče in uspeha.
Karma je večno potrjevanje človekove svobode… Naše misli/ besede in dejanja so niti mreže, ki jo razpenjamo okrog sebe.
Svami Vivekananda
Tretji duhovni zakon je zakon karme. »Karma« pomeni tako dejanje kakor posledico tega dejanja; je vzrok in učinek hkrati, saj vsako dejanje sproži tok energije, ki se v podobni obliki vrne k nam. V zakonu karme se ne skriva nič zagonetnega; vsakdo je že slišal reklo: »Kar boš sejal, to boš žel.« Če si torej želimo sreče v svojem življenju, se moramo naučiti sejati semena sreče. Zakon karme nas potemtakem prepričuje, da je dobro, če za slehernim našim dejanjem stoji zavestna odločitev. Vsi smo v bistvu bitja, ki imajo na voljo neskončno število odločitev. Sleherni trenutek življenja stojimo sredi neskončnega števila možnosti. Nekatere odločitve sprejemamo zavestno, druge pa nezavedno.
Karmatski zakon pa bomo najlažje razumeli in se po njem ravnali tako, da se bomo v slehernem trenutku zavedali odločitev, ki jih sprejemamo. Vse, kar se tale trenutek dogaja z nami, pa naj nam je to všeč ali ne, je posledica odločitev, ki smo jih sprejeli v preteklosti. Žal se marsikdo med nami odloča nezavedno, zato niti nima občutka, da ima izbiro in vendar jo ima. Če vas bom užalil, se boste po vsej verjetnosti »odločili« za užaljenost. Če pa vas bom pohvalil, se boste najverjetneje »odločili« za občutek zadovoljstva in polaskanosti. Toda ali ni tudi to nekakšna
izbira? Lahko vas žalim in zmerjam, pa se vendarle odločite, da se ne boste užalili. Lahko vas pohvalim, pa se vseeno odločite, da se ne boste pustili polaskati. Z drugimi besedami, največ med nami je takih, ki so kljub temu, da imamo vsi na izbiro neomejeno število odločitev postali nekakšni Skupki pogojnih refleksov, ki jih drugi ljudje in okoliščine nenehno izzivajo in silijo, da se odzivajo na predvidljiv način. Ti pogojni refleksi pa se prav nič ne razlikujejo od pogojnih refleksov Pavlova. Znameniti ruski znanstvenik Pavlov je namreč pokazal, da se pes, ki mu
daš jesti vsakič, ko zazvoni zvonec, začne sliniti vedno, ko zazvoniš, saj je en dražljaj povezal z drugim. Tudi večina med nami je tako »pogojena« in se nenehno enako in predvidljivo odziva na dražljaje iz okolja. Naše odzive očitno samodejno sprožajo ljudje in okoliščine, pri tem pa pozabljamo, da so to še vedno odločitve, ki jih sprejemamo sleherni trenutek svojega življenja. Le da jih sprejemamo nezavedno. Če stopite korak nazaj in se zaveste, da v vseh teh trenutkih, ko ravnate tako ali drugače, sprejemate odločitve, vam bo že samo zavest o tem omogočila, da se bodo odločitve s področja nezavednega polagoma začele seliti v področje zavednega. Postopek takšnega zavedanja in zavestnega odločanja je izredno učinkovit. Kadarkoli se za kaj odločite pa naj se odločate za karkoli že se lahko vprašate dvoje. Prvič: »Kakšne posledice bo imela odločitev, ki jo sprejemam?« Srce vam bo na to vprašanje nemudoma odgovorilo. In drugič: »Bom z odločitvijo, ki jo pravkar sprejemam, osrečil sebe in svoje bližnje?« Če je odgovor pritrdilen, se mirno odločite, kakor ste se namenili. Če pa je odgovor nikalen, če bi ta odločitev onesrečila tako vas same kakor vaše bližnje, je pač ne sprejmite. Preprosto kot le kaj. Izmed vseh neštetih odločitev, ki jih imamo na izbiro v vsakem trenutku, je le ena takšna, ki bo osrečila tako nas kot naše bližnje. In če se odločimo zanjo, bo imela za posledico ravnanje, ki bo spontano in ustrezno. Spontano in ustrezno ravnanje je ravnanje ob primernem trenutku in na primeren način. To je ustrezen odziv na vsakršen položaj. To je ravnanje, ki blagodejno vpliva tako na nas kakor na tistega, na katerega učinkuje. Stvarstvo ima na voljo nadvse zanimiv mehanizem, s katerim vam lahko pomaga, da se vselej spontano in pravilno odločate. Ta mehanizem ima opraviti s telesnimi občutji. Vaše telo namreč zaznava dvoje vrst občutij: občutje ugodja in občutje neugodja. V trenutku, ko zavestno sprejemate kako odločitev, bodite pozorni na svoje telo in ga povprašajte: »Kaj bo, če se bom odločil tako?« Če vam bo telo odgovorilo z občutkom ugodja, bo odločitev prava. Če pa vam pošlje občutek nelagodja, odločitev ne bo prava. Nekateri ljudje ugodje oziroma neugodje občutijo v območju sončnega pleteža, večina pa v območju srca. Zatorej usmerite pozornost na srce in ga povprašajte, kaj storiti. Potem počakajte na odziv telesni odziv v obliki občutja. To bo lahko komaj zaznavno a bo vendar tam, v vašem telesu. Edino srce pozna pravi odgovor. Večina ljudi misli, da je srce jokava in sentimentalna kepica, a še malo ni tako. Srce je intuitivno; zajema vsega človeka, povezano je z vsem njegovim nehanjem in se odziva na vse. Ne omejujejo ga strahovi pred izgubo ali stremljenja po zmagi. Bije v ritmu kozmičnega računalnika s poljem čiste možnosti, čiste vednosti in neskončne urejujoče moči in upošteva prav vse. Tu in tam se nemara res ne zdi razumno, a v njem bije računalniški razum, ki je neprimerno natančnejši in prodornejši od vsega, kar je znotraj meja razumskega mišljenja. Z zakonom karme si lahko pomagate dobiti denar in bogastvo; če se ga boste držali, se bo vse, kar je dobro, stekalo k vam, in sicer vselej, kadar si boste zaželeli. Toda prej se morate zavedeti, da je vaša prihodnost odvisna zgolj od odločitev, ki jih sprejemate v vsakem trenutku življenja. Če boste to počeli redno, boste zakon karme do kraja izrabili. Čim več vaših odločitev bo zavestnih, tem večkrat se boste odločali spontano in prav prav zase in za svoje bližnje. Kaj pa pretekla karma, kako pa ta vpliva na nas? Glede pretekle karme lahko storite troje. Prvo je, da poplačate svoje karmatske dolgove. Večina ljudi tako tudi stori ne da bi se tega zavedala, seveda. Lahko pa je tudi to zavestna odločitev. Včasih je poravnava takšnih dolgov precej boleča reč, vendar zakon karme pravi, daje v vesolju vsi dolgovi prej ali slej poravnajo. To naše vesolje potemtakem upravlja nezmotljiva »knjigovodska služba«, in vse se dogaja v nenehnem izmenjevanju energije. Drugo, kar lahko storite, je, da svojo karmo presvetlite s primernejšo življenjsko izkušnjo. To je nadvse zanimiv proces, v katerem se, medtem ko poravnavate svoj karmatski dolg, sprašujete: »Kaj se lahko naučim iz te izkušnje? Zakaj se to dogaja in kaj mi s tem sporoča vesolje? Kako naj to izkušnjo uporabim svojim bližnjim v prid?« Na ta način iščete seme priložnosti, nato pa to seme priložnosti povežete s svojo dharmo, s svojim življenjskim smotrom oziroma dolžnostjo, o kateri bomo govorih’ pri sedmem duhovnem zakonu življenja. Tako lahko svoji karmi poiščete nov izraz. Če si na primer pri kaki športni igri zlomite nogo, se lahko vprašate takole: »Kaj se lahko naučim iz te izkušnje? Kaj mi vesolje sporoča z njo?« Morda je sporočilo to, da se morate malce umiriti in biti v prihodnje bolj pozorni in skrbni do svojega telesa. In če je vaša dharma ta, da druge učite, kar veste, si nemara porečete: »Kaj naj storim, da bo moja izkušnja v prid drugim ljudem?« nato pa sklenete, da jo
boste posredovali drugim, denimo tako, da boste napisali knjigo o varnosti pri športu. Ali pa izdelate načrt za poseben čevelj ali nožno oporo, ki bi preprečevala poškodbe, kakršno ste utrpeli. Na ta način boste ubili dve muhi na en mah: poravnali boste svoj karmatski dolg, obenem pa nevšečnost obrnili v vsesplošen prid, od katerega boste tudi sami deležni bogastva in izpolnitve. Tako se torej karma preobraža v pozitivno izkušnjo. Svoje karme se na ta način sicer ne znebite, vendar lahko iz neprijetne karmatske izkušnje ustvarite novo in dobrodejno karmo. Tretji način, kako ravnamo s svojo karmo, pa je ta, da jo presežemo. Preseči karmo pomeni postati neodvisen od nje. Karmo pa presežemo tako, da se nenehno zavedamo in doživljamo tisto vrzel, tisti Jaz, se pravi Duha. To početje lahko primerjamo s pranjem umazanega perila v studencu. Vsakič, ko ga izperete, izperete še nekaj dodatne umazanije. Izpirate ga vedno znova in znova, in vsakič je nekoliko čistejši. Semena svoje karme umijete oziroma presežete tako, da vstopate v tisto vrzel in spet izstopate iz nje. To pa seveda počnete z vadbo meditacije. Vsa dejanja so karmični dogodki. Pitje kave je karmični dogodek. To dejanje poraja spomin, spomin pa ima v sebi zmožnost oziroma možnost porajati željo. In želja znova rodi dejanje. Gibala vaše duše so karma, spomin in Zelja. Duša je sveženj zavesti, ki nosi v sebi semena zavesti, spomina in želje. Če se zavemo teh semen porajanja vidnega, postanemo zavestni ustvarjalci resničnosti. Če se začnemo zavestno odločati o svojih dejanjih, postanejo naša dejanja prevratniška tako za nas kakor za naše bližnje. To pa je tudi vse, kar vam je treba storiti. Če se karma razvija postopoma tako za Jaz kakor za tiste, na katere učinkuje obrodi srečo in uspeh. o njenih posledicah. To vodstvo mi bo pomagalo, da bodo moje odločitve postale spontane in pravilne, pravilne tako zame kakor za moje bližnje.
Zakon karme bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem:
ZAKON »KARME« ALI VZROKA IN POSLEDICE V PRAKSI
1. Danes bom skušal zavestno spremljati odločitve, ki jih sprejemam v vsakem trenutku. In že samo s
tem, da se bom zavedal svojega odločanja, bom odločitve ozavestil. Prepričal se bom, da se na
katerikoli trenutek v prihodnosti najbolje pripravim tako, da se povsem zavem sedanjosti.
2. Kadarkoli bom sprejel kako odločitev, si bom zastavil dvoje vprašanj: »Kakšne posledice prinaša
odločitev, ki jo sprejemam?« in »Bo ta odločitev prinesla spolnitev in srečo meni in tistim, ki jih
odločitev zadeva?«
3. Potem bom poprosil svoje srce za vodstvo in se ravnal po njegovih sporočilih, ki jih bom doživljal v
občutkih ugodja oziroma neugodja. Če bom odločitev občutil kot ugodje, se ji bom mirno prepustil. Če
pa jo bom občutil kot neugodje, bom rajši počakal in s svojim notranjim uvidom preudaril