Meditacija ni indijska metoda; ni samo neka tehnika. Ne morete se je naučiti. Je rast: rast vašega celotnega življenja, iz vašega celotnega življenja. Meditacija ni nekaj, kar bi vam dodali takšnim, kakršni ste.Vaša lahko postane le skozi temeljno transformacijo, mutacijo. Je razcvet, rast. Rast je vselej iz celote; ni dodatek. Kmeditaciji morate zrasti.
Popoln razcvet osebnosti je treba pravilno razumeti. Sicer se človek lahko igrasam s seboj, lahko se zaposli z mentalnimi triki. In trikov je tolkiko! Ne bodo vas le preslepili in ne le da ne boste nič pridobili, tamveč boste dejansko utrpeli škodo. Že sam odnos, da je v meditaciji kakšen trik – zamisliti si meditacijo v smislu metode – je v temelju napačen. In ko se človek začne igrati z mentalnimi triki, potem se začne kvaliteta uma slabšati.
Um, kakršen je, ni meditativen. Preden se more zgoditi meditacija, se mora celoten um spremeniti. Kaj je torej um, takšen, kakršen je zdaj? Kako deluje? Um nenehno verbalizira. Lahko poznate besede, lahko poznate jezik, lahko poznate pojmovno strukturo mišljenja, toda to nije mišljenje. Nasprotno, to je beg pred mišljenjem. Vidite cvetlico in jo ubesedite; vidite človeka prečkati ulico in to ubesedite. Um lahko vsako obstoječo stvar preobrazi v besede. Potem besede postanejo pregraja, ječa. Nenhno preobražanje stvari v besede, bivanje v besede, je prepreka meditativnemu umu.
Prva zahteva na poti do meditativnega uma je torej zavedanje svojega nenehnega verbaliziranja in zmožnosti, da ga ustavite. Samo glejte stvari; ne verbalizirajte. Zavedajte se njihove prisotnosti, toda ne spreminjajte jih v besede. Naj bodo stvari brez jezika; naj bodo ljudje brez jezika; naj bodo situacije brez jezika. To ni nemogoče; je naravno. Pač pa je situacija, kakršna je zdaj, umetna, toda nanjo smo se tako navadili, postala je tako mehanska, da se niti ne zavedamo, da nenehno preobračamo doživljanje v besede.
Je sončni vzhod. Nikdar se niti ne zavedate vrzeli med tem, da ga vidite in da ga ne ubesedujete. Vidite sonce, čutite ga in takoj verbalizirate. Vrzel med videnjem in ubesedovanjem je izgubljena. Zavedati se moratedejstva, da sončni vzhod ni beseda. Je dejstvo, prisotnost. Um samodejno spreminja doživetja v besede. Te besede se potem vrinejo med vas in med doživetje. Meditacija pomeni živeti brez besed, živeti nejezikovno. Včasih se to zgodi spontano. Ko ljubite, čutite prisotnost, ne jezika. Kadar sta zaljubljenca intimna drug z drugim, postaneta tiha. Pa ne, da si ne bi imela kaj povedati, nasprotno, ogromno bi se dalo povedati. Toda besed ni; ne more jih biti. Pridejo le tedaj, ko ljubezni ni več. Če zaljubljenca nista nikoli več tiho, potem je to znamenje da je ljubezen umrla. Zdaj polnita vrzel z besedami. Ko je ljubezen živa, besed ni, saj je že sam obstoj ljubezni tako preplavajoč, tako prenicljiv, da prebija pregrado jezika in besed. In ponavadi jo prebije le v ljubezni.
Meditacija je kulminacija ljubezni; ne ljubezni do enega človeka, tamveč ljubezni do celotnega bivanja. Po mojem je meditacija živ odnos celotnega bivanja, kivas obdaja. Če lahko ljubite katerokoli situacijo, potem ste v meditaciji.
In to ni mentalni trik. To ni metoda pomirjanja uma.Nasprotno, zahteva globoko razumevanje umskega mehanizma. Brž ko razumete svojo mehansko navado verbaliziranja, spreminjanja bivanja v besede, se ustvari vrzel. Pride spontano. Razumevanju sledi kakor senca. Resnični problem ni, kako biti v meditaciji, temveč zvedeti, zakaj niste v meditaciji. Sam proces meditacije je negativen. Ni dodajanje nečesa; je negiranje nečesa, kar je bilo že dodano.
Družba ne more obstajati brez jezika; potrebije jezik. Ne pravim, obstajajte brez jezika. Morali ga boste uporabljati. Toda morate biti sposobni, da mehanizem verbaliziranja vklopite in izklopite. Kadar obstajate kot družbeno bitje, je jezikovni mehanizem potreben; toda kadar ste sami z bivanjem, ga morate biti sposobni ugasniti. Če ga ne morete ugasniti, če igra kar naprej in naprej, in ga niste zmožni ustaviti- potem ste postali njegov suženj. Um mora biti orodje, ne gospodar.
Kdar je um gospodar, obstaja nemeditativno stanje. Kadar ste gospodar vi, kadar je gospodar vaša zavest, obstaja meditativno stanje. Meditacija torej pomeni, postati gospodar umskega mehanizma.
Um in njgovo jezikovno delovanje nista najvišje. Vi ste nad njim; bivanje je nad njim. Zavest presega jezikovnost; bivanje presega jezikovnost. Kadar sta zavest in bivanje eno, sta v sobitju. To sobitje je meditacija.
Treba je odvreči jezik. Nočem reči, da ga morate potlačiti ali odstraniti. Hočem reči le to, da vam ne smebiti celodnevna navada. Kadar hodite, morate premikati nogi. Toda če se premikata tudi tedaj, ko sedite, potemniste pri sebi. Morate biti sposobni, da ju izklopite. Enako tudi tedaj, kdar se z nikomer ne pogovarjate, jezika ne sme biti. Jezik je tehnika za pogovarjanje. Kadar se z nikomer ne pogovarjate, ga ne bi smelo biti. Če ste to sposobni storiti, lahko rastete v meditacijo. Meditacija je proces rasti, ne tehnika. Tehnika je vselejmrtva, zato se vam lahko doda. Proces pa je vselej živ, raste , širi se.
Jezik je pomemben, toda ne smete ves čas ostajati v njem. Moraju biti trenutki , ko ni verbaliziranja, ko samo obstajate. In tedaj ni le vegetiranje. Je zavest. In je bolj ostra, bolj živa, saj jo jezik otopi. Jezik je pač ponavljajoč, zato ustvarja naveličanost. Čim pomembnejši vam je jezik, tem bolj ste naveličani.
Bivanje se nikdar ne ponavlja. Vsaka vrtnica je nova vrtnica, popolnoma nova. Nikdar je še ni bilo in nikdar več je ne bo. Toda ko ji rečemo vrtnica, je beseda “vrtnica” ponovitev. Bila je pred tem; bo za tem. Novo ste ubili s staro besedo.
Bivanje je vselej mlado in jezik je vselej star. S pomočjo jezika ubežite bivanju, ubežite življenju, kajti jezik je mrtev. Čim bolj se ukvarjate z jezikom, tem bolj boste ob njem omrtveli. Pandit je popolnoma mrtev, saj ni nič drugega kakor jezik, besede.
Sartr je dal svoji avtobiografiji naslov Besede. Živimo v besedah, to je, ne živimo. Na koncu je samo zaporedje nakopičenih besed in nič drugega. Besede so kakor fotografije. Vidite nekaj, kar je živo, in potem tisto slikate. Slika je mrtva. Nato si naredite album mrtvih slik. Človek, ki ni živel v meditaciji, je kakor mrtev album. Obstajajo samo verbalne slike, samo spomini. Nič ni bilo živeto; vse je bilo samo verbalizirano. Meditacija pomeni živeti totalno, toda totalno lahko živite le tedaj, kadar ste tihi. Ko rečem tihi, ne mislim nezavestni. Lahko ste tihi in nezavestni, toda to ni živa tišina. Spet ste zgrešili…;)
Z mantrami se lahko hipnotizirate. Samo s ponavljanjem besede lahko ustvarite tolikšno naveličanost v umu, da zaspi. Padec v spanec, padete v nezavestnost. Če prepevate “Ram Ram Ram”, potem um zaspi. Potem jezikovne pregrade ni, toda ste nezavestni.
Meditacija pomeni, da jezika ne sme biti, toda da morate biti zavestni. Sicer ni nikakršnega sobitja z bivanjem, z vsem, kar je. Nobena mantra ne more pomagati, nobeno prepevanje ne pomaga. Avtohopnoza ni meditacija, nasprotno, biti v avtohipnotičnem stanju je regresija. To ni preseganje jezika; to je padec podenj. Odvrzite torej vse mantre, odvrzite vse tehnike. Dovolite obstajanje trenutka, ko ni besed. Besed se ne morete znebiti z mantro, saj ta proces uporablja besede. Jezika ne morete odstraniti z besedami; to je nemogoče.
Kaj je torej treba storiti? Dejansko ne morete storiti ničesar, razen razumeti. Karkoli ste zmožni narediti, lahko pride le od tam, kjer ste. Ste zmedeni, niste v meditaciji, vaš um ni tih, zato vse, kar pride iz njega, ustvari še več zmešnjave. Prav zdaj lahko storite le to, da se začnete zavedati, kako deluje um. To je vse- samo zavedajte se. Zavedanje nima nič opraviti z besedami. To je eksistencialno dejanje, ne mentalnodejanje.
Prva stvar je torej, zavedati se. Zavedajte se svojih mentalnih procesov, kako deluje um. Brž ko se zaveste delovanja svojega uma, niste več um. Samo zavedanje pomeni, da ga presežete: da ste odmaknjeni od njega, da ste mu priča. In čim bolj zavedajoči postanete, tem bolj boste zmožni videti vrzeli med doživetjem in besedami. Obstajajo vrzeli, toda vi ste tako nezavedajoči, da jih nikdar ne vidite. Med dvema besedama je vselej vrzel, pa če je še tako neopazna, še tako mejhna. Sicer dve besedi ne bi bili dve besedi; postali bi ena. Med dvema tonoma v glasbi je vselej vrzel, pavza. Dve besedi ali dva tona ne moreta biti dva, če med njima ni intervala. Tišina vselej je, toda da jo začutite, mora biti človek, resnično zavedajoč, resnično pozoren. Čim bolj zavedajoči postanete, tem počasnejši postane um. To je vselej relativno. Čim manj zavedajoči ste, ten hitrejši je um; čim bolj zavedajoči ste, tem počasnejši je umski proces. Ko se bolj zavedate uma, se um upočasni in vrzeli med mislimi se razširijo. Tokrat jih lahko opazite. To je kakor film. Kadar projektor teče počasi, vidite vrzeli. Če dvignem roko, je treba to posneti v tisoč delčkih. Vsak delček bo posamična fotografija. Če teče teh tisoč posamičnih fotografij tako hitro pred vašimi očmi, da ne morete videti vrzeli, potem vidite dvigovanje roke kakor proces. Toda v počasnem gibanju vidite vrzeli. Um je kakor film. Obstajajo vrzeli. Čim bolj pozorni ste do svojega uma, tem bolj jih boste videli. To je tako kakor gestaltna slika; slika, ki v sebi vsebuje dve ločeni sliki. Vidite eno sliko ali pa drugo, ne morete pa videti obeh hkrati. Lahko je slika stare gospe in obenem slika mladega dekleta. Toda če ste osredotočeni na eno, potem ne morete videti druge; in če ste osrdotočeni na drugo, je izgubljena prva. Tudi če popolnoma dobro veste, da ste videli obe sliki, ne morete videti obeh istočasno.
Enako se dogaja z umom. Če vidite besede, ne morete videti vrzeli. In če vidite vrzeli, ne morete videti besed. Vsaki besedi sledi vrzel in vsaki vrzeli sledi beseda, toda ne morete videti obeh istočasno. Če se osredotočate na vrzeli, so besede izgubljene in vrglo vas bo v meditacijo.
Zavest, ki se osredotoča le na besede, je nemeditativna, in zavest, ki je osredotočena samo na vrzeli, je meditativna. Kadar se začnete zavedati vrzeli, so besede izgubljene. Če pozorno opazujete, ne boste našli besed; našli boste samo vrzeli.
Lahko čutite razliko med dvema besedama, ne morete čutiti razlike med dvema vrzelima. Besede so vselej v množini in vrzel je vselej v ednini. “ta” vrzel. Zlivajo se in postanejo eno. Meditacija je osredotočanje na vrzel. Tedaj se spremeni celoten gestalt. Še eno drugo stvar je treba razumeti. Če gledate gestaltno sliko in je vaša koncetracija osredotočena na staro gospo, ne morete videti druge slike. Toda če se še naprej koncetrirate na staro gospo- če se še naprej osredotočate nanjo, če postanete popolnoma pozorni nanjo- pride trenutek , ko se žarišče spremeni, stara gospa nenadoma izgine in pred vami je druga slika. Zakaj se to zgodi ? Zgodi se zato, ker um ne more biti dalj časa trajno osredotočen. Mora zamenjati predmet ali pa zaspi. To sta edini dve možnosti. Če se kar naprej koncetrirate na eno stvar, potem um zaspi. Ne more ostati fiksiran, je živ proces. Če dovolite, da se začne dolgočasiti, bo zaspal, da bi ubežal mirovanju vaše osredotočenosti. To mu potem omogoči, da preživi, v sanjah.
To je meditacija v slogu Mahariši Maheš Jogija. Je mirna, osvežojoča, lahko pripomore k vašemu telesnemu zdravju in duševnemu ravnovesju, vendar to ni meditacija. Isto stvar lahko naredite z avtohipnozo. Hindujaska beseda “mantra” pomeni sugestija, nič drugega. Imeti to za meditacijo je resna napaka. To ni meditacija. In če mislite, da je to meditacija, potem ne boste nikdar iskali avtentične meditacije. To je resnična škoda, ki jo delajo tovrstne prakse in propagatorji takšnih praks. To je samo duševno drogiranje samega sebe. Zatorej nikar ne uporabljajte manter, da bi potisnili besede z poti. Samo začnite se zavedati besed in osredotočenost vašega uma bo samodejno preskočila na vrzeli.
Če se indetificirate z besedami, potem boste preskakovali z ene na drugo in boste zgrešili vrzel. Druga beseda je nekaj novega, na kar se osredotočite. Um se nenehno spreminja; njegova točka pozornosti se spreminja. Toda če se ne istovetite z besedami, ste samo priča- odmaknjeni, samo opazujete besede, ko gredo v procesijo mimo vas- tedaj se točka pozornosti spremeni in začeli se boste zavedati vrzeli. To je tako, kakor da ste na cesti in opazujete ljudi, ko hodijo mimo. En človek je šel mimo in drugi še ni prišel. Vmes je vrzel; ulica je prazna. Če opazujete, potem boste spoznali vrzel.
In ko enkrat spoznate vrzel, ste v njej; skočili ste vanjo. To je prepad- daje vam tolikšen mir, ustvarja tolkšno zavest. Biti v vrzeli je meditacija; to je preobrazba. Zdaj jezik ni potreben; odvrzite ga. To je zavestno odvrženje. Zacedate se tišine , neskončne tišine. Ste del nje, ste eno z njo. Prepada se ne zavedate kakor česar drugega; prepada se zavedate kakor sebe. Veste, toda zdaj niste nič več tisti ki ve. Opazujete vrzel, toda zdaj je opazovalec opazovano. Glede na besede in misli ste priča, ločeni ste od njih in besede so drugo. Toda ko besed ni, ste vrzel – a še zmeraj se zavedate, da ste. Med vami in vrzeljo, med zavestjo in bivanjem zdaj ni pregrade. Samo besede so pregrada, Zdaj ste v eksistencialni situaciji. To je meditacija. Biti eno z bivanjem, biti totalno v njem in še vselej in še zmeraj zavesten. To je protislovje, to je paradoks. Zdaj ste spoznali situacijo, v kateri ste zavestniin vendarle eno z njo.
Ponavadi postane, kadar se česa zavedamo, stvar tisto drugo. Če se s nečem poistovetimo, potem ni drugo, toda tedaj nismo zavestni- na primer v jezi, v spolnosti. Eno postanemo le tedaj, kadar smo nezavestni. Spolnost je tako silno privlačna zato, ker v njej za trenutek postanete eno. Toda v tistem trenutku ste nezavedni. Nezavednost iščete zato, ker iščete enost. A čim bolj jo iščete, tem bolj zavestni postajate. Potem v spolnosti blaženosti ne čutite več, saj je prihajal iz zavednosti.
Nezavedni ste postali v trenutku strasti. Vaša zavest je padla. Za en sam trenutek ste bili v prepadu- toda nezavestni. A čim bolj jo iščete, tem bolj se izgublja. Nazadnje pride trenutek, ko ste v spolnosti in se trenutek nezavesti ne zgodi več. Prepad je izgubljen, blaženost je izgubljena. Tedaj postane početje neumno. Je samo še mehanska sprostitev; ničesar duhovnega ni v njej.
Poznali smo samo nezavedno enost; nikdar nismo spoznali zavestne enosti. Meditacija je zavestna enost. Je drugi pol spolnosti. Spolnost je en pol, nezavedna enost; meditacija je drugi pol, zavestna enost. Spolnost je najnižja točka enosti, meditacija je vrhunec, najvišji vrh enosti. Razlika pa je razlika v zavesti.
Zahodni um zdaj razmišlja o meditaciji, saj se je privlačnost spolnosti izgubila. Kadar postane družba spolno nezatiralska, ji sledi meditacija, kajti neovirana spolnost ubije njen čar in romantičnost; ubije njeno duhovno plat. Spolnosti je veliko, vendar v njej ne morete biti več nezavedni. Spolno zatirana družba lahko ostane spolna, toda nezatirana, sproščena družba ne more vselej ostati pri spolnosti. MORA JO PRESEČI. Če je torej družba spolna, ji sledi meditacija. Po mojem mnenju je spolno svobodna družba prvi korak k iskanju, k poizvedovanju.
Toda, seveda, ker obstaja iskanje, se ga da izkoristiti. In izkorišča ga vzhod. Obstaja ponudba gurujev; zadosti jih je za izvoz. In izvažajo se. Toda od teh gurujev se lahko naučite samo trikov. Razumevanje pride skozi življenje, z življenjem. Ne da se ga nekomu dati, prenesti. Ne morem vam dati svojega razumevanja. Lahko o njem govorim, ne morem pa vam ga dati. Sami ga boste mogli poiskati. Sami boste morali iti v življenje. Morali boste delati napake- moralo vam bo spodleteti; morali boste iti skozi mnogo razočaranja. Toda samo skozi napake, pomote, razočaranja, samo skozi srečanje z resničnim življenjem boste prišli do meditacije. Zato pravim, da je to rast. Nekaj se da razumeti, toda razumevanje, ki pride skozi drugega, ne more biti nikdar kaj več kot zgolj intelektualno. Zato Krišnamurti zahteva nemogoče. Pravi: “Ne razumite me intelektualno”- toda od drugega ne more priti kaj drugega kakor le intelektualno razumevanje. Zato je bilo Krišnamurtijevo prizadevanje apsurdno. Tisto, kar pravi, je avtentično, toda ko zahteva od poslušalca več kot zgolj intelektualno razumevanje , zahteva nemogoče. Nič več ne more priti od drugega človeka, ničesar več se ne da dati. Toda intelektualno prizadevanje je lahko zadosti. Če morete intelektualno razumeti tisto, kar pravim, lahko tudi razumete, česar ne izrekam, česar ne morem izreči. Prvo razumevanje pač mora biti intelektualno, kajti intelekt so vrata. Ne more biti duhovno. Duhovnost je notranje svetišče. Z vami se lahko pogovarjam intelektualno. Če morete resnično razumeti, potem lahko začutite tisto, kar ni bilo povedano. Ne morem se pogovarjati brez besed, toda kadar uporabljam besede, uporabljam tudi tišine. Zavedati se boste morali obojega. Če razumete le besede, potem je to pogovor. ; toda če se lahko zavedate tudi vrzeli, potem je to sobitje.
Nekje je treba začeti. Vsak začetek pač mora biti napačen začetek, toda človek mora začeti. Skozi napačno, s tipanjem, najdete vrata. Kdor misli, da bo začel le tedaj, ko bo imel pravi začetek, ne bo sploh nikdar začel. Celo napačen korak je korak v pravo smer, saj je korak, začetek. Začnete tipati v temi in s tipanjem najdete vrata. Zato pravim, zavedajte se jezikovnega procesa – procesa besed- in iščite zavedanje vrzeli, premorov. Bodo trenutki, ko z vaše strani ne bo nobenega zavestnega napora, pa se boste zavedali vrzeli. To je srečanje z božanskim, srečanje z eksistencialnim. Kadarkoli pride do takšnega srečanja, nikar ne bežite proč od njega. Bodite v njem. Najprej vam bo vlivalo strah; mora biti tako. Kadarkoli srečamo neznano, se vzbudi strah, kajti za nas je neznano smrt. Kadarkoli je torej vrzel, čutite, da prihaja smrt. Potem bodite mrtvi! Samo bodite v njej in ppolnoma umrite v vrzeli. In to bo vstajenje. Ko v tišini umrete, je to vstajanje življenja. Prvikrat ste živi, resnično živi.
Meni torej meditacija ni metoda, temveč proces; meditacija ni tehnika, temveč razumevanje. Ne da se je poučevati; da se jo le naznačiti. O njej se vas ne da informirati, kajti nobena informacija v resnici ni informacija. Dana je od zunaj, meditacija pa pride iz vaših notranjih globin. Zato iščite, bodite iskalec in ne bodite učenec. Potem ne boste učenec kakšnega guruja, temveč učenec celotnega življenja. Potem se ne boste zgolj učili besed. Duhovno učenje ne more priti od besed, temveč od vrzeli, od tišin, ki vas vselej obdajajo. Obstajajo celo v množici, na trgu, na bazarju. Iščite tišine, iščite vrzeli znotraj in zunaj, in nekega dne boste ugotovili, da ste v meditaciji. Meditacija pride k vam, vselej prihaja; ne morete si je prinesti sami. Toda treba jo je iskati, kajti le tedaj, kadar jo iščete, boste do nje odprti, ranljivi zanjo. Vi ste ji gostitelj, meditacija je gost. Lahko ga povabite in čakate nanj. Pride k Budi, pride k Jezusu, pride vsakomur, ki je pripravljen, ki je odprt, ki je odprt in ki išče.
Toda nikar se je od kje ne ućite; sicer boste prevarani. Um vselej išče kaj lažjega. To postane vir izkoriščanja. Potem so guruji in gurujstvo in duhovno življenje je zastrupljeno.
Najbolj nevarna oseba je tista, ki izkorišča duhovno težnjo nekoga drugega. Če vas kdo oropa bogatstva, to ni tako resno, če vas kdo izneveri, to ni tako resno, toda če kdo prevara ali ubije ali samo odloži vašo težnjo k meditaciji, k božanskemu, k ekstazi, potem je ta greh velik in neodpustljiv.
Toda to se dogaja. Zato se zavedajte tega in nikogar ne sprašujte: “Kaj je meditacija?”Kako naj meditiram”? Namesto tega se sprašujte, kaj so ovire, kaj so prepreke? Vprašajte se, zakaj nismo vselej v meditaciji? Zakaj se je rast ustavila? Kje smo bili pohabljeni? In ne iščite guruja, kajti guruji vas pohabijo. Kdor vam daje konfekcijske formule, ni prijatelj, temveč sovražnik.
Tipajte v temi. Ničesar drugega se ne da storiti. Že samo tipanje bo postalo razumevanje, ki vas bo osvobodilo iz teme. Jezus je dejal: “Resnica je svoboda”. Razumite to svobodo. Resnica je vselej v razumevanju. Ni nekaj, kar srečate in s čimer se seznanite; je nekaj, v kar rastete, zato iščite razumevanje, kajti čim bolj razumevajoči postajate , tem bližje ste resnici. In v nekem neznanem, nepričakovanem, nenapovedanem trenutku , ko pride razumevanje, ste v prepadu. Tedaj vas ni več in meditacija je. Ko vas ni več, ste v meditaciji. Meditacija ne pomeni več vas, meditacija je vselej onstran vas. Ko ste v prepadu, je meditacija. Tedaj ega ni; tedaj vas ni. Tedaj je bitje. To je tisto, kar mislijo religije z bogom; najvišje bitje. To je esenca vseh religij, vseh iskanj, toda nikjer je ne boste našli že konfekcijsko narejene. Zato se pazite vsakogar, ki trdi kaj takšnega.
Tipajte v temi in nikar se ne bojte zmot. Priznajte svoje zmote, toda ne zagrešite znova istih zmot ! Enkrat za vselej; to je zadosti. Človeku, ki dela napake pri iskanju resnice, se vselej odpušča. To je obljuba iz globin bivanja.
