Človek je mnogo več, kot le fizično telo. Pa vendar skozi njega izkušamo to zemeljsko življenje. Telo je naš sveti tempelj in skozi telesne občutke in nelagodja, najlažje komunicira z nami. Nobena bolečina, napetost ali ujeto čustvo ni naključno. Vse to so le jasna sporočila, ki nam pokažejo, kje smo v neravnovesju in na katerem področju še vedno delujemo proti sebi. Telo nenehno opozarja. Najprej po tiho šepeta, potem vedno glasneje govori. Ko pa telo zakriči, nas zaboli.
Kaj storimo, ko začutimo bolečino?
Večina se jih zapodi do omarice z zdravili ali v lekarno in vzame protibolečinsko tableto. S tem telesu pravzaprav sporočamo: »Tiho bodi, nočem te poslušati!« Žal se v mnogih primerih, tako obnaša tudi medicina. Za nekaj časa bo morda telo res obmolknilo, a sčasoma se bo šepetanje vnovič pojavilo. Tokrat zagotovo glasneje. In spet, lahko pot nadaljujete do zdravnikov po injekcije in specialistične preglede. V želji, da ne bi več bolelo, iščete diagnoze in čudežne recepte. Marsikdo si želi čarobne palčke, ki bi mu odvzela bolečino. Vendar čarovnija ne obstaja. Čarobna ozdravitev bi človeka prikrajšala za rast, ki nastopi, ko se sooči s svojo bolečino. Bolj kot bo človek ignoriral oziroma skušal utišati bolečino, večja bo. Resnično zdravilo je pot v notranjost in preobrazba odnosa, ki ga gojimo s svojim umom in telesom.
Druga velika napaka ob pojavu bolečine je strah, ko najprej pomislimo na najhujše in si v glavi začnemo ustvarjati črne scenarije o tem, kaj bi lahko to bilo. Da je zadeva še hujša, se odpravimo raziskovat na splet in si kar sami postavljamo neke diagnoze. Zato je zelo pomembno zavedanje, da vedno, ko nas začne nekaj boleti iz nejasnega vzroka, razmislimo in pogledamo malo nazaj. Ker bolečina, ki ni posledica neke poškodbe, zmeraj pride za nami. Zato, preden pomislimo na najhujše, vedno poglejmo, kako smo živeli zadnjih nekaj dni, tednov ali mesecev. Vprašajmo se, ali smo bili morda pod prevelikim stresom. Ali smo morda doživeli nekaj, kar nas je čustveno pretreslo (jeza, žalost, strah, zamera,…). Razmislimo tudi o svoji telesni drži, kjer so mišice lahko utrpele prevelike napetosti in posledično blokirajo živčne poti in prekrvavitev. Opazujmo tudi svoje dihanje. Velikokrat nas zbada v prsih, zgornjem delu hrbta ali v trebuhu samo zato, ker dihamo prehitro, površno, plitvo, nesproščeno ali na trenutke celo zadržujemo sapo. Preden torej posežemo z zdravili v telo, se vprašajmo, čemu taka reakcija našega notranjega zdravnika. In kot v svoji mojstrsko napisani knjigi Zadihaj dr. Milan Iz Hoste lepo razloži, da poskušajmo celovito razumeti okoliščine, v katerih smo. Povohajmo svoje življenje. Povohajmo okoliščine, v katerih se odvija naš vsakdan. Povohajmo odnose. Povohajmo vzdušje in ozračje v katerem se nahajamo.
Razmisli! Ali te res boli hrbet, ali te bolijo le bremena, ki si jih nalagaš? Te res boli glava, ali te bolijo le misli, ki jih nenehno premlevaš, pretirana samokritičnost in nenehni občutki, da nisi dovolj dober? Te res mučijo alergije, ali te duši le situacija, v kateri se nahajaš? Ali te res boli grlo in te muči kašelj, ali si le ne upaš sebe izraziti? Te res bolijo noge, ali te je samo strah stopiti naprej? Imaš res težave s srcem, ali je v tvojem življenju le premalo veselja in radosti, ali pa svoje srce le preveč nosiš na dlani?
Bolečina se pojavlja v mnogih oblikah. Praska. Udarec. Obolenje. Žalost. Razočaranje. Ukleščen živec. Trema. Grožnja. Občutek otrplosti v delih telesa. Sitost. Lakota. Vnetje. Glavobol……
Realna bolečina je tista, ko vemo zakaj nas boli. Če sem padla s kolesa na ramo, vem da me ta od padca boli. To je realno. Nerealno pa je, ko se zjutraj zbudim z bolečinami v križu, čeprav nisem imela nobene poškodbe. Ali, da sem nenehno utrujena. Ali, da vsako leto ob istem času zbolim za bronhitisom ali dobim alergijo. Kadar se bolečina ali bolezen iz nejasnih razlogov ponavlja, govorimo o kroničnih bolečinah ali boleznih. Kronične in nerealne bolečine kažejo na to, da problem ni samo v našem telesu, ampak je skoraj zagotovo težava povezana s tem, kako doživljamo življenje in samega sebe.
Lahko da smo imeli neprijetno izkušnjo že v ranem otroštvu, ki smo jo potlačili globoko v podzavest. Kot otroci velikokrat prevzemamo nase tudi čustvena stanja ali travme svojih staršev. Lahko da s svojim telesom nepravilno ravnamo in ne upoštevamo njegovih razvojnih ali katerih drugih potreb in značilnosti. Da na primer počnemo stvari, ki sploh niso primerne za nas. Ali se kažemo navzven takšni, kot bi želeli, da nas vidijo drugi. V življenju velikokrat igramo neke vloge, ki niso v skladu s tem, kar v svojem bistvu smo. Kot tudi velikokrat počnemo stvari zato, da bi bili sprejeti v očeh drugih. Skratka, nevarne bolezni se razvijejo takrat, kadar človek vztrajno zanika samega sebe. In bolečina je dejansko eno od zadnjih sredstev, s katerim nam telo želi povedati, da smo nekje v življenju skrenili iz svoje poti, kar pa vsekakor ne pomeni »ignoriraj« ali »utišaj«, temveč pomeni »opazuj« in »spremeni«
