4 ZAKON NAJMANJŠEGA NAPORA
Razum narave deluje povsem zlahkoma…
brezskrbno, skladno in z ljubeznijo.
Kadar vprežemo sile te skladnosti,
radosti in ljubezni,
tudi mi zlahka žanjemo uspeh in srečo.
Celovito bitje ve, ne da bi kam šlo,
vidi, ne da bi gledalo,
in opravi, ne da bi kaj počelo.
Lao Tse
Četrti duhovni zakon življenja je zakon najmanjšega napora. Ta zakon temelji na dejstvu, da razum narave deluje brez vsakršnega truda in povsem brezskrbno. To je načelo najmanjše možne dejavnosti, načelo neupiranja. To je potemtakem načelo skladnosti in ljubezni. Ko se od narave naučimo tega nauka, zlahka spolnimo svoje želje. Če opazujete naravo, vidite, da v svoje delo vlaga kar najmanj naporov. Trava se ne trudi rasti, ampak samo raste. Ribe se ne trudijo plavati, ampak kar plavajo. Rože se ne trudijo cveteti, ampak cvetijo same od sebe. Ptice se ne trudijo letati, ampak kar letijo. Takšne so namreč po naravi. Zemlja se ne trudi vrteti okrog svoje osi; v njeni naravi je, da se z vrtoglavo hitrostjo vrti okrog sebe in skozi vesolje. V naravi otrok je, da uživajo blaženost. V naravi sonca je, da sije. V naravi zvezd je, da migljajo in se iskrijo. In v naravi človeka je, da svoje sanje uresničuje v snovni obliki, zlahka in brez napora. V vedski učenosti, modrosti starodavne Indije, je to načelo znano kot načelo ekonomije napora ali, z drugimi besedami, »delaj manj in stori več«. Če se ravnate po njem, prej ali slej dosežete stanje, ko ne delate ničesar, napravite pa vse. To pomeni, da zadostuje že rahla zamisel in da se ta zamisel brez napora uresniči v vidnem. To, čemur ponavadi rečemo »čudež«, ni nič drugega kakor izraz zakona najmanjšega napora. Razum narave deluje brez truda, brez trenja, samodejno. Ni premočrten, temveč intuitiven, celovit in dobrodejen. In če ste v skladu z naravo, v spoznanju svojega resničnega Jaza, lahko zakon najmanjšega napora s pridom izkoristite. Najmanj napora porabite, kadar vaša dejanja navdihuje ljubezen, saj naravo drži skupaj prav energija ljubezni. Če se ženete za oblastjo in nadzorom nad drugimi energijo samo trošite. Kadar se ženete za denarjem ali močjo zgolj iz sebičnih pobud, razsipavate z energijo, saj se podite za prividom sreče, namesto da bi užili srečo trenutka. Kadar se ženete za denarjem samo zaradi svoje koristi, se odrežete od pretoka energije in se postavljate po robu izražanju razuma narave. Kadar pa vam dejanja navdihuje ljubezen, se vam energija samo nabira in množi višek te energije, ki ga tako zberete in uživate, pa lahko usmerite tako, da ustvarite vse, kar si pač želite, tudi neomejeno bogastvo. Svoje snovno telo si lahko zamišljate kot napravo za upravljanje z energijo; telo namreč energijo proizvaja, hrani in širi. Če znate energijo učinkovito proizvajati hraniti in širiti, si lahko ustvarite neomejeno bogastvo. Pozornost, Ju je usmerjena zgolj na ego, je največji porabnik energije. Kadar se vse vaše nehanje nanaša na tisto notranjo točko, ki ji pravimo tudi ego, in kadar se ženete za tem, da bi imeli oblast in nadzor nad drugimi, ali pa iščete odobravanja od drugih, ne počnete drugega, kakor da zapravljate energijo. Kadar se ta energija osvobodi, jo lahko preusmerite in uporabite za to, da ustvarite, karkoli pač želite. Kadar se vse vaše nehanje nanaša na tisto notranjo točko, ki ji pravimo tudi duh, kadar vam nobena kritika ne more do živega in kadar se ne bojite nobenega izziva, lahko vprežete moč ljubezni in energijo ustvarjalno izrabite za izkustvo izobilja in postopnega razvoja.
V Umetnosti sanjanja pravi don Juan Carlosu Castanedi: »…večino energije porabimo za to, da podpiramo svojo pomembnost… Če bi znali zgubiti nekaj te pomembnosti, bi se nam zgodilo nekaj nadvse pomembnega. Prvič, osvobodili bi svojo energijo vseh tistih jalovih poskusov, s katerimi se
oklepamo slepila svoje veličine, in, drugič, dobili bi dovolj energije…, da bi vsaj za hip uzrli dejansko veličino stvarstva.«Zakon najmanjšega napora vsebuje tri sestavine troje reči, ki jih lahko storite, da v praksi uporabite načelo »delaj manj in napravi več«. Prva sestavina je sprejemanje. Sprejemanje ne pomeni nič drugega kot to, da se zavežete: »Danes bom sprejel ljudi, okoliščine, položaje in dogodke, kakor se
bodo pač odigravali.« To pomeni, da se bom prepustil zavesti, da je ta trenutek natanko takšen, kakršen mora biti, saj je tudi celotno vesolje natanko takšno, kakršno mora biti. Ta trenutek ta, ki ga ravnokar doživljate je seštevek in vrhunec vseh trenutkov, ki ste jih doživeli v preteklosti. Ta trenutek je takšen, kakršen je, saj je vse vesolje takšno, kakršno je. Kadar se upirate trenutku, se pravzaprav upirate vsemu stvarstvu. Namesto tega rajši sklenite, da se danes, recimo, ne boste upirali trenutku in s tem celotnemu stvarstvu. To pomeni, da v celoti in
povsem sprejemate ta trenutek. Da sprejemate reči takšne, kakršne pač so, ne pa, kakršne bi si vi ta trenutek želeli. To je zelo dobro vedeti. Lahko si sicer želite, da bi bile reči v prihodnosti drugačne, toda v tem trenutku jih morate sprejeti takšne, kakršne so. Kadar vas kak človek ali okoliščina razočara, se spomnite, da se ne odzivate na tega človeka oziroma okoliščino, temveč na svoja občutja tega človeka oziroma okoliščine. To so vaši občutki, za vaše občutke pa niso krivi drugi. Ko to do kraja doumete in sprejmete, ste tudi pripravljeni prevzeti odgovornost za to, kako se počutite, in to počutje po potrebi spremeniti. In če lahko sprejmete reči takšne, kakršne so, ste pripravljeni tudi sprejeti odgovornost za okoliščine, v katerih ste, in za dogodke, ki vam povzročajo težave. To pa nas pripelje k drugi sestavini zakona najmanjšega napora: odgovornosti. Kaj sploh pomeni odgovornost? Odgovornost pomeni, da nikogar oziroma ničesar ne krivimo za položaj, v katerem smo, vštevši sebe. Če sprejmemo položaj, v katerem smo, dogodek ali težavo, odgovornost pomeni zmožnost, da se ustvarjalno odzovemo na položaj, kakršen je pač v tem trenutku. Vse težave skrivajo v sebi semena priložnosti, in če se tega zavemo, lahko trenutek uporabimo sebi v prid in ga spremenimo na boljše. Ko se boste tega naučili, bo vsak zoprn položaj postal priložnost, da ustvarite kaj novega in lepega, vsak vaš »mučitelj« oziroma »trinog« pa bo postal vaš učitelj. Resničnost je zgolj interpretacija. In če se boste odločili, da si boste resničnost tolmačili tako, boste na lepem imeli okrog sebe vse polno
učiteljev in vse polno priložnosti, ki jih lahko izkoristite. Kadarkoli se znajdete pred zatiralcem, mučiteljem, učiteljem, prijateljem ali sovražnikom (saj vsi pomenijo eno in isto), se opomnite, rekoč: »Ta trenutek je natanko takšen, kot mora biti.« Ta trenutek so odnosi, ki ste jih pritegnili v svoje življenje, pa naj so takšni ali drugačni, natanko takšni, kot so vam ta hip potrebni. Za vsemi dogodki je skrit pomen, in ta skriti pomen služi prav vašemu razvoju. Tretja sestavina zakona najmanjšega napora je nenavezanost na svoj prav, kar pomeni, da svojo zavest utemeljujete na odločitvi, da ne boste za vsako ceno branili svojih pogledov in da se odpovedujete potrebi po tem, da prepričujete druge o pravilnosti svojih stališč. Če se malo ozrete po ljudeh okoli sebe, boste videli, da devetindevetdeset odstotkov svojega časa porabljajo za to, da
branijo svoje poglede. Če se odpoveste potrebi po zagovarjanju svojih pogledov, boste že s samo to odpovedjo dobili dostop do neznanskih količin energije ki ste jo dotlej metali skozi okno. Če zagrizeno branite svoj prav, za vse dolžite druge in ne sprejmete trenutka, oziroma se mu ne
predate, vaše življenje naleti na odpor. Vsakič, ko naletite na odpor, se zavedite, da bo ta odpor samo naraščal, če ga boste hoteli na silo streti. Saj menda nočete stati togo in leseno kakor velik hrast, ki se v nevihti prelomi in prevrne. Bodite rajši gibki kakor trs, ki se v viharju pripogiba in ga preživi. Povsem se torej odpovejte navadi, da zagovarjate svoj prav. Kadar ni ničesar, kar bi lahko zagovarjali, tudi sporu ne pustite do besede. In če se boste tega vedno držali če se boste nehali prepirati in upirati boste polno doživeli sedanjost, ki je dar. Nekdo mi je nekoč rekel: »Preteklost je zgodovina, prihodnost je skrivnost, ta trenutek pa je dar. Zato se sedanjemu trenutku reče tudi ‘darilo’ (angl. ‘present’).«Če boste z obema rokama sprejeli ta dar sedanjosti in postali eno z njim, se z njim zlili, boste doživeli ogenj, žar, iskro vznesenosti, ki bije v slehernem živem in čutečem bitju. In ko boste začeli doživljati to vznesenost duha, ki prežema vse, kar živi, ko se boste zbližali z njo, se bo v vaši notranjosti rodila radost, in zlahka boste odvrgli strahotna bremena in ovire samoobrambe, zamerljivosti in užaljenosti. Šele tedaj vam bo srce postalo lahko, šele tedaj boste zadihali brezskrbno, radostno in svobodno. V tej radostni, preprosti svobodi vam srce niti malo več ne bo dvomilo o tem, da vam je vse, kar si želite, vedno na voljo, saj bo to, kar si boste želeli, vselej izviralo iz občutja sreče, ne pa tesnobnosti ali
strahu. Ničesar vam ni treba opravičevati; dovolj bo, da samemu sebi jasno in glasno poveste, kaj nameravate, in v vsakem trenutku svojega življenja boste doživljali spolnitev, radost, veselje, svobodo in neodvisnost. Za trdno se torej odločite, da se ne boste upirali življenju. To je namreč tudi način, kako se razodeva razum narave, sam od sebe, brez trenja, brez naprezanja. Ko se boste naučili sprejemati svet takšen, kakršen je, ko boste postali odgovorni in ko se boste nehali gnati za svoj prav, vam bo življenje teklo lahkotno. Če boste ostali odprti za različne poglede, in se ne boste oklepali zgolj enega, bodo vaše sanje in želje pritekale v skladu z željami narave. Tedaj boste lahko uresničili svoje namere, ne da bi se
privezovali nanje, in ne bo vam treba drugega, kot da boste počakali na goden čas, da se vam želje razcvetijo v resničnosti. In prepričani ste lahko, da se vam bodo želje, kakor hitro bo prišel primeren čas, uresničile. To je torej zakon najmanjšega napora.
ZAKON NAJMANJŠEGA NAPORA V PRAKSI
Zakon najmanjšega napora bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem:
1. Uril se bom v sprejemanju. Danes bom sprejemal ljudi, položaje, okoliščine in dogodke takšne,
kakršni pač bodo. Zavedal se bom, da je ta trenutek takšen, kakršen mora biti, saj je vse vesolje
takšno, kot mora biti. Ne bom se bojeval zoper ta trenutek in s tem zoper stvarstvo. Moje sprejemanje
je popolno in odprto za vse. Stvari sprejemam takšne, kakršne so ta trenutek, ne pa takšne, kot bi si
jih sam želel, da bi bile.
2. Zdaj, ko sem sprejel reči takšne, kakršne so, bom sprejel tudi odgovornost za položaj, v katerem
sem, in za vse tiste dogodke, ki mi delajo težave. Vem, da prevzemanje odgovornosti pomeni, da
nikogar oziroma ničesar (sem pa prištevam tudi sebe) ne bom krivil za položaj, v katerem sem. Vem
tudi, da je vsaka težava zgolj zakrinkana priložnost, in če bom dovolj pozoren za te priložnosti, bom
lahko sedanji trenutek obrnil sebi v prid.
3. Danes bom zavestno vztrajal pri sklepu, da se ne bom branil. Odrekel se bom potrebi po tem, da za
vsako ceno branim svoja stališča. Nobene potrebe ne bom čutil, da bi prepričeval druge o pravilnosti
svojih pogledov. Ostal bom odprt za različne poglede in se ne bom togo oklepal samo tega ali onega.
5 ZAKON NAMENA IN ŽELJE
Vsak namen in želja skrivata v sebi vzvode
svoje izpolnitve…
Namen in želja imata na polju čiste možnosti
brezmejno urejujočo moč.
Če zasadimo namen v rodovitno prst čiste možnosti, pripravimo to brezmejno urejujočo moč do tega,
da dela za nas.
V začetku je bila želja, prvo seme duha; modreci, ki so meditirali v svojih srcih, so v njej ugledali
povezavo med bivajočim in nebivajočim.
Hvalnica stvarstvu, Rigveda
Četrti duhovni zakon življenja je zakon namena in želje. Ta zakon temelji na dejstvu, da sta energija in informacija navzoči povsod v naravi. Na ravni kvantnega polja pravzaprav ni drugega kot energija in informacija. Kvantno polje je samo še ena izmed oznak za polje čiste zavesti oziroma čiste možnosti. In na to kvantno polje vplivata namen in želja. Oglejmo si ta proces nekoliko podrobneje. Če razstavimo cvetlico, mavrico, drevo, travno bilko ali pa človeško telo na osnovne sestavine, dobimo energijo in informacije. Celotno vesolje je v bistvu gibanje energije in informacij. Edina razlika med teboj in drevesom je informacijska in energijska vsebina vajinih teles. Na snovni ravni sta tako ti kakor drevo narejena iz enakih »recikliranih« sestavin: večinoma ogljika, vodika, kisika, dušika in drugih elementov v zelo majhnih količinah. Vse te elemente lahko za nekaj
tolarjev kupite v vsaki trgovini s kemikalijami. Razlika med vami in drevesom potemtakem ni v ogljiku, vodiku ali kisiku. Ogljik in kisik si pravzaprav ves čas izmenjujete z drevesom. Poglavitna razlika je torej v energiji in informacijah. V naravnem sistemu vi in jaz uživava položaj privilegirane vrste. Imava namreč živčevje, ki se je zmožno zavedati energijske in informacijske vsebine tistega omejenega polja, ki omogoča nastanek našemu snovnemu telesu. To polje na subjektivni ravni doživljamo kot svoje misli, občutke, čustva, želje, spomine, nagone, vzgibe in prepričanja. Na objektivni ravni pa to isto polje doživljamo kot snovno telo prek snovnega telesa pa to polje doživljamo kot svet. Toda vse to je eno in isto. Zato so tudi stari vidci vzklikali: »Jaz sem to, ti si to, vse je to, in je vse, kar je.«Vaše telo ni ločeno od vesoljnega telesa, saj na ravni kvantne mehanike ni nobenih jasno razvidnih meja. Podobni smo vijuganju, valovanju, pretakanju, vrtinčenju, nekakšni lokalni razburkanosti v neznansko večjem kvantnem polju. To večje kvantno polje vesolje je zgolj naše razširjeno telo. Ni pa se samo človeško živčevje zmožno zavedati informacij in energije svojega kvantnega polja; toda ker je človeška zavest spričo tega čudovitega živčevja neskončno gibka, lahko zavestno spreminjamo informacijsko vsebino, iz katere se poraja naše snovno telo. Zavestno lahko spreminjamo energijsko in informacijsko vsebino svojega lastnega kvantnega mehaničnega telesa in potemtakem vplivamo na energijsko in informacijsko vsebino svojega razširjenega telesa svojega okolja, svojega sveta in stvari v njem naredimo vidne. To zavestno spremembo omogočata dve temeljni lastnosti zavesti: pozornost in intencionalnost.
Pozornost da je energijo, intencionalnost jo preobraža. Vse tisto v vašem življenju, čemur hote posvetite pozornost, postane močnejše. In vse tisto, čemur pozornost odvzamete, pojame, razpade in izgine. Intenca oziroma namen pa sproži preobrazbo energije in informacij. Namen, bi. lahko rekli, poskrbi za svoje lastno uresničenje. Lastnosti namena, ki je uperjen na predmet pozornosti, usmerjajo neskončno vrsto dogodkov v prostoručasu, iz katerih se izcimi tisto, kar smo nameravali, pod pogojem seveda, da ravnamo v skladu z drugimi duhovnimi zako nu uspeha. To pa zato, ker ima namen, kadar pade na rodovitno prst pozornosti, neomejeno urejujočo moč. Neomejena urejujoča moč pomeni moč, ki sproži in uredi neomejeno število dogodkov v prostoručasu, in sicer vse hkrati. Izraz te neomejene urejujoče moči vidimo v sleherni travni bilki, v slehernem jabolčnem cvetu, v sleherni celici človeškega telesa. Vidimo jo v vsem, kar živi. V naravnem sistemu je vse povezano z vsem in se vse stika z vsem. Ko svizci prilezejo iz zemlje, vemo, da prihaja pomlad. Tudi ptice se začnejo ob določenem času leta seliti na določene kraje. Narava je kakor simfonija. In ta simfonija se natihoma izvaja na prizorišču stvarstva. Človeško telo je še en dober primer takšne simfonije. Ena sama celica človeškega telesa opravlja
približno šest bilijonov reči na sekundo, in povrh tega mora vedeti, kaj ob istem času počno “vse druge celice v telesu. Človeško telo lahko igra glasbo, ubija kužne klice, zaraja otroke, deklamira pesem in opazuje gibanje zvezd, vse to in še več, saj je polje neomejene vzajemnosti del njegovega informacijskega polja. Človeško živčevje se od drugih živčevij razlikuje po tem, da lahko z zavestno intenco zapoveduje tej
neomejeni urejujoči moči. Intenca pri človeku ni fiksna oziroma ni pripeta na togo mrežo energije in informacij, ampak je neskončno gibljiva. Z drugimi besedami, če ne kršite drugih zakonov narave, lahko tem zakonom s svojim namenom dobesedno ukazujete in tako spolnite svoje sanje in želje.
Če torej hočete, lahko pripravite kozmični računalnik, z vso njegovo brezmejno urejujočo močjo vred, do tega, da dela za vas. Sestopite lahko na področje stvarjenja in ga oplodite s svojim namenom, in že samo s tem, da ga oplodite s svojim namenom, sprožite v gibanje polje neskončne vzajemnosti. Namen daje osnovo za tekoč, spontan, neoviran pretok čiste možnosti, ki si išče pot iz nepojavnosti v pojavnost. Paziti morate le na to, da svoj namen uporabljate za dobro človeštva. To pa se zgodi samo od sebe, če živite v skladu s sedmerimi zakonu uspeha. Namen je tista moč, ki stoji za vsako željo. Že sam namen je zelo močan, saj je je v svojem bistvu želja, le da ni vezana na izpolnitev. Želja sama pa je šibka in pri večini ljudi jo lahko enačimo s pozornostjo, ki se veže na cilj. Namen je želja, ki se pokorava vsem drugim zakonom, še posebej pa zakonu nevezanosti, ki je šesti duhovni zakon življenja. Namen, kadar je združen z nevezanostjo, odpira zavest, ki se usmerja na življenje in na sedanji
trenutek. In kadar je kako dejanje opravljeno z zavestjo, ki se zaveda sedanjega trenutka, je nadvse učinkovito. Vaš namen velja prihodnosti, vaša pozornost pa je usmerjena v sedanjost Če vam je pozornost usmerjena v sedanjost, se bo razkril tudi vaš namen za prihodnost, saj se prihodnost
ustvarja v sedanjosti. Sedanjost pa morate sprejeti takšno, kakršna je. Prihodnost je nekaj, kar lahko vselej ustvarite z namenom, ki ni vezan na cilj, vendar se ne smete nikdar bojevati zoper sedanjost. Preteklost, sedanjost in prihodnost so vse lastnosti zavesti. Preteklost je spominjanje, spomin; prihodnost je predvidevanje; sedanjost je zavest. Čas je torej gibanje misli. Tako preteklost kot prihodnost se rojevata v domišljiji; edinole sedanjost, ki je zavest, je resnična in večna. Kratko malo je. Je možnost za prostor-čas, snov in energijo. Je večno polje možnosti, ki samo sebe doživlja kot abstraktno silo, pa najsi je to svetloba, toplota, elektrika, magnetizem ali gravitacija. Te sile pa niso ne v preteklosti ne v prihodnosti. Te sile pač kratko malo so. Naše tolmačenje teh abstraktnih sil nam daje izkušnjo konkretnega pojava in oblike. Interpretacije
abstraktnih sil, ki nam ostajajo v spominu, nam dajejo izkustva preteklosti, interpretacije teh istih sil, ki jim lahko rečemo tudi predvidevanja, pa ustvarjajo prihodnost. Vse to so lastnosti pozornosti in zavesti. Kadar teh lastnosti ne bremeni preteklost, postane dejanje v sedanjosti rodovitno polje za klitje prihodnosti. Namen, utemeljen v tej nevezani svobodi sedanjosti, je nekakšen katalizator za ravno pravšnjo mešanico snovi, energije in dogodkov v prostoru času, iz katere lahko nastane vse, kar si zaželite. Če je vaša zavest usmerjena v življenje in v sedanji trenutek, se vse namišljene ovire kakršnih je najmanj devetdeset odstotkov vseh, kar jih zaznavamo podrejo in se razblinijo. Preostalih pet ali deset
odstotkov ovir, ki jih vidimo pred sabo, pa lahko z namenom, ki je usmerjen v eno samo točko, spremenimo v priložnosti. Namen, usmerjen v eno samo točko, je tista lastnost pozornosti, zaradi katere je leta usmerjena in neuklonljiva. Namen, usmerjen v eno samo točko, pomeni, da pozornost v zastavljeni cilj usmerjamo s tako nepopustljivo odločnostjo, da nobene ovire ne morejo zmehčati ali raztresti njenega fokusa; pomeni, da iz zavesti kratko malo izključimo vse ovire. In medtem ko se z vso strastjo posvečamo svojemu cilju, lahko ohranjamo neskaljeno jasnost. To je moč nevezane zavesti in v eno samo točko usmerjenega namena hkrati. Naučite se vpreči moč namena in dosegli boste vse, kar si želite. Marsikaj lahko dosežete tudi z naporom in s poskusi, vendar le za visoko ceno. Ta cena je stres, srčni napadi in okrnjeno delovanje imunskega sistema. Neprimerno boljše bo, če se boste držali naslednjih petih korakov zakona namena in želje.
Če boste svoje želje uresničevali po naslednjih petih korakih, bo namen sam od sebe proizvajal moč.
1. Zdrsnite v vrzel. To se pravi, osredotočite se na tisti tihi prostor med mislimi, stopite v tišino v tisto raven bivanja, ki je naravno stanje vašega bistva.
2. Ko se umirite v tem stanju bivanja, sprostite svoje namene in želje. Ko ste v vrzeli, ni nobene misli in
nobenega namena, toda ko pridete iz nje na stičišču vrzeli in misli tedaj dajte svojemu namenu prosto pot. Če imate več ciljev, si jih lahko zapišete in usmerite nanje pozornost, še preden vstopite v vrzel. Če bi radi napravili uspešno kariero, recimo, stopite v vrzel s tem namenom pred očmi, in namen bo tedaj že tam, kakor nekakšno slabotno migetanje v vaši zavesti. Ko sprostite svoje namene in želje v tej vrzeli, jih zasejete v plodno prst čiste možnosti, in upravičeno si lahko nadejate, da bodo o pravem času obrodile. Zakaj bi razkopavali prst in gledali, ali semena vaših želja klijejo, zakaj bi se obešali zgolj na to, kako se bodo razvila; dovolj bo, če jih kratko malo posejete.
3. Vztrajajte v stanju usmerjenosti vase. Z drugimi besedami, vztrajajte v zavesti o svojem resničnem Jazu svojem duhu, svoji povezanosti s poljem čiste možnosti. Če to počnete, ne gledate nase z očmi sveta oziroma si ne dovoljujete, da bi na vas vplivala mnenja in kritike drugih. Sta^ nje zazrtosti vase boste lažje ohranjali, če boste svoje želje. obdržali zase; ne delite jih z drugimi, razen če seveda nimajo natanko istih želja in če vam niso zelo blizu.
4. Odpovejte se navezanosti na cilj. Odrecite se svoji togi navezanosti na točno določen izid, in rajši živite v modrosti negotovosti. Uživajte sleherni trenutek na svojem življenjskem popotovanju, četudi ne veste, kaj vam prinaša prihodnost.
5. Naj vesolje samo poskrbi za podrobnosti. Vaši nameni in Zelje nosijo v sebi, kadar jih sprostite v tisti vrzeli, neskončno urejujočo moč. Zaupajte tej brezmejni urejujoči moči namena, da bo sama uredila vse podrobnosti za vas. Vaša prava narava, zapomnite si, je narava čistega duha. Nosite s seboj to zavest o svojem duhu, kamorkoli že greste, nežno sprostite svoje želje, vesolje pa bo samo poskrbelo za podrobnosti.
ZAKON NAMENA IN ŽELJE V PRAKSI
Zakon namena in želje bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem:
1. Napisal si bom seznam vseh svojih želja. Ta seznam bom vedno nosil s seboj. Prebral si ga bom,
preden se bom zatopil v tišino in meditacijo. Prebral ga bom, preden bom zvečer legel spat. Prebral ga
bom zjutraj, ko se bom zbudil.
2. Seznam svojih želja bom prepustil maternici stvarjenja, v vednosti, da bo tudi tedaj, ko se reči
dozdevno ne bodo odvijale po moji misli, v tem nekakšen razlog in da ima kozmični načrt z mano
neprimerno veličastnejše namene, kot so tisti, ki sem si jih sam zastavil.
3. Opominjal se bom, da se bom pri vsem svojem početju uril usmerjati zavest na sedanji trenutek. Ne
bom dovolil oviram, da bi otopile ostrino zavestne usmerjenosti v sedanji trenutek. Sedanjost bom
sprejemal takšno, kakršna je, prihodnost pa ustvarjal s svojimi najglobljimi in najiskrenejšimi nameni in
željami.
6 ZAKON NEVEZANOSTI
V nevezanosti se skriva modrost negotovosti…
v modrosti negotovosti se skriva osvobojenost
od naše preteklosti, od znanega, od ječe preteklosti.
Ko smo pripravljeni stopiti v neznano,
v polje vseh možnosti,
se prepustimo ustvarjalnemu duhu, ki vodi ples vesolja.
Dve ptici, dve mili prijateljici, živita na istem drevesu. Ena je njegove sadeže, druga jo tiho motri.
Mundaka upanišada
Šesti duhovni zakon življenja je zakon nevezanosti. Zakon nevezanosti pravi, da se moraš, če bi rad karkoli dobil od snovnega sveta, odreči svoji navezanosti nanj. To pa še ne pomeni, da se moraš odreči nameri, da bi uresničil svojo željo. Ne odpoveš se namenu in ne odpoveš se želji. Od rečeš se le navezanosti na končni izid. To je nadvse pomembno. Tisti hip namreč, ko se boste odpovedali navezanosti na končni izid, hkrati pa nevezanost združili z usmerjenostjo na eno samo točko, boste dobili, kar ste želeli. Z nevezanostjo lahko dosežete prav vse, kar hočete, zakaj nevezanost: je utemeljena na brezpogojni veri v moč vašega resničnega Jaza. Vezanost pa temelji na strahu in negotovosti in potreba po gotovosti temelji na nepoznavanju samega Sebe. Vir bogastva, izobilja ali česarkoli iz snovnega sveta je Jaz. To je zavest, ki zna spolniti sleherno potrebo. Vse drugo je zgolj simbol: avtomobili, hiše, bankovci, obleke, letala. Simboli pa so minljivi; pridejo in gredo. Če se ženemo za njimi, zavzemamo zemljevid namesto ozemlja. Od tod prihaja tesnoba; zaradi tega se boste nazadnje počutili votle in prazne, saj ne počnete drugega kot da svoj Jaz zamenjujete za njegove simbole. Navezanost izvira iz zavesti o pomanjkanju, saj se vselej navezuje na simbole. Nevezanost pa je sinonim za zavest o bogastvu, saj se v nevezanosti vselej odpira svoboda ustvarjanja. Edinole tisti, ki se brez navezanosti zavzema za kaj, lahko užije radost in se smeje. Tedaj se simboli bogastva porajajo sami od sebe in brez truda. Če smo navezani, smo ujetniki nemoči, brezupa, posvetnih potreb, vsakdanjih zanimanj, tihega obupavanja in resnobnosti to pa so značilnosti povprečne, vsakdanje eksistence in zavesti o pomanjkanju. Z zavestjo o bogastvu si dobimo vse, karkoli hočemo, kadarkoli hočemo in z najmanj napora. Če se hočete utemeljiti v tej vednosti, se morate utemeljiti v modrosti o negotovosti. V tej negotovosti boste našli svobodo, ki vam bo omogočila, da boste ustvarili vse, kar boste hoteli. Ljudje nenehno iščejo gotovost, varnost, a videli boste, da je iskanje varnosti pravzaprav hudo kratkotrajna reč. Tudi navezanost na denar je znamenje negotovosti. Lahko si sicer rečete: »Ko bom
imel toliko in toliko milijonov, bom na varnem. Potem bom finančno neodvisen in se bom lahko upokojil. In ko se bom upokojil, bom lahko počel to, kar si zares želim početi.« Ampak to se nikoli ne zgodi nikoli. Tisti, ki iščejo gotovost, jo iščejo vse življenje, in je ne najdejo. Izmika se jim in je kratkotrajna kakor dih, saj gotovost nikdar ne more priti zgolj od denarja. Navezanost na denar vselej poraja negotovost, ne glede na to, koliko prihrankov imate v banki. Pravzaprav je prav med najbogatejšimi ljudmi nekaj takih, ki so najbolj negotovi. Iskanje gotovosti je slepilo. Starodavna izročila modrecev rešitev za to vidijo v modrosti negotovosti in nezanesljivosti. To pomeni, da je iskanje gotovosti in zanesljivosti v bistvu navezanost na znano. In kaj je znano? Znana je naša preteklost. Znano ni nič drugega kot ječa preteklih izkušenj. V tem ni nobenega razvoja, prav nobenega. In kadar ni nobenega razvoja, je lahko samo zastoj, entropija, okvara in razpadanje. Negotovost pa je čisto nekaj drugega: rodovitna prst čiste ustvarjalnosti in svobode. Če vztrajamo v negotovosti, vsak trenutek svojega življenja vstopamo v neznano. Neznano je polje vseh možnosti, vselej sveže, vselej novo, vselej odprto ustvarjanju česa novega. Brez negotovosti in neznanega je življenje zgolj lajnanje zguljenih spominov. Na ta način postanemo žrtve preteklosti in tisti naš mučitelj je zgolj tisti naš jaz, ki nam je ostal od včeraj. Odpovejte se torej navezanosti na znano, stopite v neznano, in stopili boste na polje vseh možnosti. S prestopom v neznano se boste prepustili modrosti negotovosti. To pomeni, da se boste v slehernem trenutku življenja srečevali s pustolovščino, vznemirljivostjo in skrivnostjo; spoznali boste očarljivost
življenja čarobnost, praznovanje, vznesenost in zanos svojega duha. Vsak dan si lahko poiščete vznemirljivost tega, kar utegnete najti na polju vseh možnosti. Kadar doživljate negotovost, ste na pravi poti zatorej nikar ne odnehajte. Zakaj bi se oklepali izdelane in toge zamisli o tem, kaj naj bi počeli naslednji teden ali celo naslednje leto, kajti če ste si na jasnem, kaj se bo zgodilo, in se na to togo navežete, izključite celo vrsto možnosti. Ena izmed značilnosti polja vseh možnosti je neskončna soodvisnost oziroma vzajemnost. Na tem polju lahko vznikne nešteto dogodkov prostora časa, ki obrodijo zaželen sad. Toda če se navezujete, namen obtiči vklenjen v togi miselnosti, tako da zgubite gibkost, ustvarjalnost in spontanost, ki so bistvene lastnosti tega polja. Če se navežete, svoji želji odvzamete gibkost in jo vklenete v tog okvir, ki preprečuje ustvarjalni proces. Zakon nevezanosti ni navzkriž z zakonom namena in želje z zastavljanjem cilja. Še vedno imate namen, da greste v to ali ono smer, še vedno imate cilj pred sabo. Toda med točko A in točko B je še neskončno drugih možnosti. Če pri svojem početju upoštevate dejavnik negotovosti, lahko v kateremkoli trenutku zamenjate smer, če najdete kak višji cilj ali naletite na kaj bolj vznemirljivega. Tako bo tudi manj verjetno, da boste
skušali na silo rešiti svoje težave in boste lažje ostali pozorni na nove priložnosti. Zakon nevezanosti pospešuje celotni proces razvoja. Če razumete ta zakon, vas ne hromi prepričanje, da morate za vsako ceno najti rešitev. Če, na silo rešujete težave, ustvarjate samo nove težave. Če pa
pozornost usmerite na negotovost in se je zavedate, medtem pa mirno čakate, kakšna rešitev se bo prikazala iz kaosa in zmede, potem je tisto, kar se prikaže, slej ko prej nekaj čudovitega in vznemirljivega. To stanje čuječnosti predanost sedanjosti in polju negotovosti se združi z zastavljenim ciljem in z vašim namenom ter vam omogoči, da zgrabite priložnost. Kaj pa sploh je priložnost? Skriva se v sleherni težavi, ki jo srečate v življenju. Zakaj sleherna težava v vašem življenju je seme priložnosti, ki vam lahko, če ga ne zavržete, bogato obrodi. Ko se tega zaveste, se odprete celi vrsti novih možnosti to pa življenje dela skrivnostno, čudežno, vznemirljivo in pustolovsko. Na vsak problem, ki vam ga prinese življenje, lahko torej gledate kot na priložnost za kaj boljšega. Za nove priložnosti pa ostajate dovzetni, če vztrajate v modrosti negotovosti. In če ste pripravljeni, ko se vam ponudi priložnost, se rešitev pokaže sama od sebe. Če se to zgodi, navadno pravimo, da »smo imeli srečo«. Ta »sreča« ni nič drugega kot priložnost in pripravljenost na leto. Kadar se to dvoje združi z jasno zavestjo o kaosu, se slej ko prej pokaže rešitev, ki bo dobrodejno delovala na vaš razvoj in na vse ljudi, s katerimi ste v stiku. To je še najboljši recept za uspeh, temelji pa na zakonu nevezanosti.
ZAKON NEVEZANOSTI V PRAKSI
Zakon nevezanosti bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem:
1. Danes se bom posvetil nevezanosti. Sebi in svojim bližnjim bom pustil svobodo, da smo takšni,
kakršni smo. Nikomur ne bom vsiljeval svojih pogledov na to, kaj početi. Tudi ne bom na silo reševal
težav, saj bi si na ta način nakopal samo še nove težave. Vsega se bom loteval v duhu
nenavezanosti.
2. Danes bom skušal v doživljanje sveta vnesti nov in bistven dejavnik: negotovost. S tem da bom
zavestno sprejel negotovost, se bodo rešitve same od sebe prikazale iz težav, zmede, nereda in
kaosa. Čim bolj negotov se mi bo zdel svet, tem bolj gotovega se bom počutil sam, zakaj negotovost
je moja pot v svobodo. V modrosti negotovosti si bom poiskal gotovost.
3. Stopil bom na polje vseh možnosti in se prepustil vznemirljivosti, ki se je lahko nadejam, če
ostanem odprt neštetim možnostim. Šele ko bom stopil na polje vseh možnosti, bom doživel draž,
pustolovščino, čarobnost in skrivnostnost življenja.
7 ZAKON »DHARME« ALI ŽIVLJENJSKE DOLŽNOSTI
Vsakdo ima svojo življenjsko dolžnost…
edinstven dar oziroma posebno nadarjenost,
s katero naj obdari druge.
Kadar ta edinstven dar združimo s služenjem drugim,
doživimo vznesenost in zanos svojega duha,
kar pa je najvišji vseh ciljev.
Kadar delaš, si kakor piščal,
v kateri se šepet ur spreminja v glasbo…
In kaj pomeni delati z ljubeznijo?
Sedem zakonov življenja
19 / 22
To, da tkeš tkanino z nitmi svojega srca,
kakor da boš z njo oblekel svoje najljubše…
Kahlil Gibran, Prerok
Sedmi duhovni zakon življenja je zakon dharme. Dharma je sanskrtska beseda in pomeni »postavo«, pa tudi »Življenjsko dolžnost«. Zakon dharme pravi, da smo si nadeli snovno telo zato, da bi spolnih neki svoj smoter, dolžnost. Polje čiste možnosti je v bistvu božansko, božansko pa se odeva v
človeško naličje, da bi spolnilo nek namen, smoter. Po tem zakonu imamo torej vsi svoj poseben dar in poseben način, da ga izrazimo. Gotovo je nekaj, kar lahko napravite bolje kot kdorkoli na svetu in za vsak takšen edinstven dar in edinstven izraz tega daru obstajajo tudi edinstvene potrebe. Kadar se te potrebe uskladijo z ustvarjalnim izrazom vašega talenta, se ukreše iskra, ki ustvari izobilje. Če izrazite svoje darove, da bi spolnih potrebe, si ustvarite neomejeno bogastvo in izobilje. Če bi otrokom že od vsega začetka vcepljali to spoznanje, bi videli, kako blagodejno deluje na njihova življenja. To vem po tem, ker sem sam tako ravnal s svojimi otroki. Nenehno sem jim dopovedoval, da so prav gotovo iz nekega razloga na svetu in da morajo sami odkriti, kateri je ta razlog. To so poslušali že pri štirih letih. Pri teh letih sem jih tudi že naučil meditirati in sem jim rekel: »Nikoli, nikoli si ne belim glave z vprašanjem, kako se bom preživljal. Če se ne boste mogli preživljati, ko boste odrasli, vas bom preživljal jaz, zato nikar ne skrbite. Tudi tega nočem, da bi imeli pred očmi le uspeh v šoli. Nočem, da se ženete za najboljšimi ocenami in za tem, da bi prišli na najboljše univerze. Samo to bi rad, da bi se nenehno spraševali, kako bi lahko služili človeštvu, in skušali v sebi odkriti darove, ki vas ločujejo od drugih. Zakaj v sebi imate darove, kakršnih nihče drug nima, in tudi način, kako jih lahko izrazite, je
dan samo vam in nikomur drugemu.« Končalo se je tako, da so hodili na najboljše šole, dobivali najboljše ocene, in tudi zdaj, ko študirajo, se od drugih razlikujejo po tem, da so finančno neodvisni, saj imajo pred očmi samo to, kaj lahko temu svetu dajo. To je potemtakem zakon dharme.
Zakon dharme sestavlja troje resnic. Prva pravi, da je vsakdo izmed nas tu zato, da odkrije svoj resnični Jaz, da sam od sebe spozna, da je njegov resnični Jaz duhoven, da smo v bistvu duhovna bitja, ki smo se utelesila v snovno telo. Nismo samo nekakšni višje razviti sesalci, ki jih razsvetljujejo občasni duhovni prebliski ampak ravno narobe: smo duhovna bitja z občasnimi človeškimi izkustvi. Vsakdo izmed nas je tu zato, da odkrije svoj višji oziroma duhovni Jaz. To je prvi cilj zakona dharme. Sami se moramo dokopati do spoznanja, da nosimo v sebi zarodek boga oziroma boginje, ki bi se rada rodila, da bi se izrazila naša božja narava. Druga sestavina zakona dharme je izražanje naših edinstvenih darov. Zakon dharme pravi, da ima vsak človek svoj poseben dar. Torej imate tudi vi dar, ki je edinstven in ki se izraža na edinstven način, tako edinstven, da na vsem planetu ni človeka, ki bi vam bil po nadarjenosti enak in ki bi svoj dar izražal natanko tako kot vi. To pomeni, da je gotovo nekaj, kar lahko opravite, na svoj posebni način, bolje kot kdorkoli na tem planetu. Kadar to počnete, zgubite občutek za čas. Kadar izražate ta edinstveni dar v mnogih primerih celo več edinstvenih darov vas izražanje teh darov popelje v brezčasno zavest. Tretja sestavina zakona dharme je služenje človeštvu to, da služite svojim bližnjim in si zastavljate vprašanja: »Kako naj pomagam? Kako naj pomagam vsem tistim, s katerimi prihajam v stik?« Če
združite zmožnost izražanja svojih edinstvenih darov s služenjem človeštvu, do kraja izrabite zakon dharme. In če vse to počnete, zavedajoč se svoje duhovnosti in polja čiste možnosti, vam brezmejno izobilje nikakor ne more uiti, saj je prav to način, kako do izobilja prihajamo. To izobilje ne bo začasno, ampak stalno, saj se boste zavedali svoje edinstvene nadarjenosti in z leto služili svojim bližnjim, in sicer s tem, da se boste nenehno spraševali: »Kako naj pomagam?« ne pa: »Kaj bom imel od tega?« Vprašanje »Kaj bom imel od tega?« je notranji dvogovor ega. Spraševanje »Kako lahko pomagam?« je notranji dvogovor duha. Duh je tisto področje vaše zavesti, kjer doživljate svojo univerzalnost. Dovolj bo torej, če boste zamenjali vprašanje »Kaj bom imel od tega?« z vprašanjem »Kako naj pomagam?«, in samodejno boste prestopili s področja ega na področje duha. Najkoristnejši način za vstop na področje duha je sicer meditacija, vendar boste tudi že samo s tem, da se boste vprašali »Kako naj pomagam?«, dobili dostop do duha, tistega področja svoje zavesti, kjer doživljate svojo univerzalnost. Če bi radi kar največ dobrega od zakona dharme, se morate držati naslednjega.
Prvi sklep naj bo: z duhovnimi vajami bom iskal svoj višji jaz, ki presega moj ego.
Drugi sklep naj bo: odkrival bom svoje edinstvene darove, in ko jih bom odkril, bom v njih užival, saj je užitek posledica sestopa v brezčasno zavest. Takrat se znajdem v stanju blaženosti.
Tretji sklep naj bo: vprašal se bom, kako lahko po svojih močeh najbolje služim človeštvu. Poiskal si bom odgovor na to vprašanje in ga potem uporabil v praksi. Svoje edinstvene darove bom uporabljal za to, da bom služil potrebam svojih bližnjih te potrebe bom uskladil s svojo željo, da bi pomagal drugim.
Sedite torej in si napravite seznam odgovorov na ti dve vprašanji. Vprašajte se, kaj bi počeli na svetu, če ne bi bil po sredi denar oziroma če bi imeli ves denar in čas na razpolago. Če bi še vedno počeli to, kar počnete zdaj, ravnate v skladu s svojo dharmo, saj to, kar počnete, počnete s strastjo izražate svoje edinstvene darove. Potem pa se vprašajte: »Kako lahko najbolje pomagam človeštvu?« Odgovorite si in odgovor uresničite v praksi. Odkrijte svojo božjo naravo, odkrijte svoj edinstveni dar, služite človeštvu z njim, in dano vam bo vse bogastvo, ki bi ga radi. Kadar se vaš ustvarjalni izraz ujema s potrebami soljudi, se bogastvo samo od sebe preliva iz nevidnega v vidno, iz območja duha v svet oblik. Če boste ravnali tako, boste svoje življenje doživljali kakor čudežen izraz božjega pa ne le občasno, temveč ves čas. In spoznali boste resnično radost in pravi pomen uspeha vznesenost in zanos svojega duha.
ZAKON »DHARME« V PRAKSI
Zakon dharme bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem:
1. Danes bom ljubeče gojil zarodek boga oziroma boginje, ki ga nosim globoko v duši. Vso pozornost
bom usmeril na duha v sebi, ki oživlja tako moje telo kakor um. Prepustil se bom globoki spokojnosti v
svojem srcu. Sredi časovno omejenega doživljanja sveta bom ohranjal zavest o brezčasnemu,
večnemu Bitju.
2. Napisal si bom seznam svojih edinstvenih darov. In potem še seznam vsega, kar bi rad s temi
edinstvenimi darovi storil. Ko bom izrazil svoje edinstvene darove in jih uporabil v službi človeštvu,
bom zgubil občutek za čas in tako sebi kakor drugim prinesel življenjsko izobilje.
3. Vsak dan se bom spraševal: »Kako naj služim?« in »Kako naj pomagam?« Odgovori na ti vprašanji
mi bodo omogočili, da bom lahko z ljubeznijo pomagal in služil svojim bližnjim
POVZETEK
Rad bi vedel, kaj misli Bog…
vse drugo je postranskega pomena.
Albert Einstein
Vesoljni duh z uglajeno natančnostjo in nezmotljivim razumom ureja vse, kar se dogaja na milijardah ozvezdij. Njegov razum je popoln in najvišji in prežema sleherno vlakno življenja: od najmanjšega do največjega, od atoma do kozmosa. Vse, kar živi, je izraz tega razuma. In ta razum deluje po
zakonitostih sedmerih duhovnih zakonov. Oglejte si katerokoli celico človeškega telesa in v njenem delovanju boste uzrli delovanje teh zakonov.
Sleherna celica, pa naj bo želodčna, možganska ali srčna, se rojeva iz zakona čiste možnosti. Lep primer za čisto možnost je tudi DNA; ta ni nič drugega kot snovni izraz čiste možnosti. Ta DNA, ki jo najdemo v vsaki celici, se izraža na različne načine, da bi spolnila različne zahteve te ali one celice. Sleherna celica deluje tudi v skladu z zakonom dajanja. Celica je živa in zdrava le, kadar je v stanju uravnovešenosti. Za to stanje uravnovešenosti sta nujni skladnost in zadoščenost, to dvoje pa se vzdržuje z nenehnim dajanjem in sprejemanjem. Vsaka celica daje vsaki drugi celici in jo podpira, v zameno pa sprejema podporo vseh drugih celic. Celica je vselej v stanju dinamičnega pretoka in ta pretok nikdar ni prekinjen. Pravzaprav je prav ta pretok bistvo življenja celice. In edinole v tem toku dajanja celica lahko sprejema in tako ohranja svoje živahno življenje. Vsaka celica se dosledno ravna tudi po zakonu karme, saj je vanjo že vgrajen razum, ki se v vsaki okoliščini odzove na najbolj primeren in razumen način. Tudi zakon najmanjšega napora je lepo viden v delovanju vsake telesne celice, saj ta svoje delo opravlja brez naprezanja, pač pa pozorno. Celica se ravna tudi po zakonu namena in Zelje, saj za vsak svoj namen izrabi brezmejno urejujočo moč razuma narave. Celo tako preprost »namen«, kot je presnova molekule sladkorja, nemudoma sproži celo simfonijo dogodkov v telesu, v katerem se mora v natanko določenem trenutku izločiti natanko določena količina hormonov, da se bo ta molekula sladkorja spremenila v čisto ustvarjalno energijo. Seveda vsaka celica odraža tudi delovanje zakona nevezanosti, saj še malo ni vezana na izid svojega delovanja. Nič si ne pomišlja in ne okleva spričo dejstva, da je njeno delovanje v funkciji zavesti, ki je usmerjena v življenje in sedanji trenutek. In naposled celice izražajo zakon dharme. Vsaka celica mora odkriti svoj vir, svoj »višji jaz«; služiti mora svojim vrstnicam in izražati svoje edinstvene zmožnosti, »talente«. Srčne, želodčne in imunske celice, vse imajo svoj vir v višjem jazu, na polju čiste možnosti. In ker so neposredno povezane s tem kozmičnim računalnikom, lahko svoje edinstvene darove izražajo brez vsakršnega napora in z brezčasno zavestjo. In edino tako, da izražajo svoje edinstvene darove, lahko ohranjajo tako svojo celovitost kakor celovitost vsega telesa. Notranji dvogovor sleherne celice v človeškem telesu se glasi takole: »Kako lahko pomagam?« Srčne celice Želijo pomagati imunskim celicam, te hočejo pomagati želodčnim in pljučnim celicam, možganske celice pa poslušajo potrebe vseh drugih celic in jim pošiljajo pomoč. Vsaka celica v človeškem telesu ima torej eno samo funkcijo: da pomaga vsem drugim celicam. Če si torej pogledamo, kako delujejo celice našega telesa, smo priča izrednemu in nadvse učinkovitemu izrazu sedmerih duhovnih zakonov. To je genij razuma narave. To so misli Boga vse drugo je postranskega pomena. V sedmih duhovnih zakonih Življenja lahko torej vidimo nadvse pomembna načela, ki nam, če se jih držimo, omogočajo, da izmojstrimo sami sebe. Če boste posvečali pozornost tem zakonom in se tudi v praksi ravnali po nasvetih, ki sem jih nanizal v tej knjigi, boste
lahko dosegli vse, kar si želite izobilje, denar in uspeh. Pa tudi v drugih pogledih bo vaše življenje bolj radostno in bogato, saj so ti zakoni obenem tudi duhovni zakoni, ki življenje sploh delajo vredno. Raba teh zakonov v vsakodnevnem življenju sledi nekakšnemu naravnemu zaporedju, in morda bo dobro, da se še enkrat na hitro ozremo nanje. Zakon čiste možnosti doživljamo v tišini in meditaciji, kadar ne razsojamo in kadar smo povezani z naravo, udejanja pa se po zakonu dajanja. Poglavitno načelo le-tega pa je, da dajemo tisto, za čimer si sami prizadevamo. Na ta način šele udejanjimo zakon čiste možnosti. Če bi radi izobilje, dajajte izobilje; če bi radi denar, dajajte denar; če iščete ljubezen, spoštovanje in naklonjenost, se naučite dajati ljubezen, spoštovanje in naklonjenost. S svojimi deli, če so v skladu z zakonom dajanja, udejanjite zakon karme. Ustvarite si dobro karmo, z dobro karmo pa vse v življenju postane lažje. Na lepem opazite, da se vam za izpolnitev želja ni treba več tako naprezati; to pa samo po sebi pripelje do razumevanja zakona najmanjšega napora. Ko vse začnete opravljati zlahkoma in brez naporov in se vam želje spolnjujejo druga za drugo, se vam sam od sebe razodene pomen zakona namena in želje. In če se vam Zelje spolnjujejo, ne da bi se morali za to naprezati, tudi lažje živite po postavah zakona nevezanosti. In ko naposled začnete razumevati vse zgoraj naštete zakone, se vam tako rekoč samo od sebe zastavi tudi vprašanje, kaj je vaš življenjski smoter kar pa neposredno zadeva zakon dharme. Če ravnate v skladu s tem zakonom, se pravi, če izražate svoje edinstvene darove in spolnjujete potrebe svojih bližnjih, lahko ustvarite prav vse, kar si želite, in vselej, kadar si zaželite. Postanete brezskrbni in radostni in vaše življenje postane izraz neomejene ljubezni. Smo popotniki na kozmičnem potovanju zvezdni prah, ki se vrtinci in pleše v vijugah in vrtincih neskončnosti. Življenje je večno. Izrazi življenja pa so kratkotrajni, trenutni, bežni.
Naše življenje je bežno kakor jesenski oblaki.
Ko gledam, kako se rojevajo in umirajo bitja,
je, kakor bi gledal gibe v plesu.
Leta življenja so kakor blisk strele na nebu
in kakor hudournik s strme gore odhrumijo mimo nas.
Gautama Budha, ustanovitelj budizma.
Za hip zastanemo, toliko, da se srečamo, spoznamo, vzljubimo, da drug z drugim delimo usodo. To je dragocen, a minljiv trenutek. To je kakor droben pripetljaj v večnosti. Če si usodo delimo s skrbjo, lahkega srca in ljubeče, bomo drug drugega obdarili z izobiljem in radostjo. In tedaj bo ta trenutek postal vreden življenja.