Skozi lastne izkušnje, terapevtsko delo s klienti in pogovori z ljudmi opažam zelo pogost strah pred izgubo nadzora. Strah pred situacijami in dogodki, kjer ne moremo zbežati in nimamo občutka kontrole. Klasične situacije so potovanje z letalom, ujetost v zaprte prostore ali ujetost v vihar misli in občutkov. V vsem tem je skupna komponenta, ki nas spravlja v nemoč, obup, strah in paniko ta, da nimamo moči zbežati iz situacije. Da nimamo kontrole in nadzora, kjer bi lahko zbežali. V resnici ne želimo zbežati iz situacije, pač pa želimo zbežati stran od občutkov in misli, ki nam jih določena oseba, situacija ali odnos vzbuja. Dejstvo, da smo nemočni, brez izhoda in kontrole, v nas sproža smrtni strah. Strah za preživetje, ki je prvinski mehanizem, ki nam omogoča boj ali beg. V situacijah, kjer pa boj ali beg nista učinkovita, pa nastane močna stiska za vsakega človeka, ker se ne znamo soočati z nemočjo in obupom. Zaradi močnega občutka osebnega delovalca, ki ima svobodno voljo in izbiro, krepimo idejo osebne moči, kontrole in nadzora nad sabo in življenjem samim. Z drugo besedo, je osebni delovalec ego, ki naj bi imel možnost izbire in kontrole, ko pa pridemo v situacijo, kjer se jasno pokaže iluzornost in neresničnost naše izbire, kontrole in nadzora, pa zapademo v stisko. Ko smo popolnoma nemočni, obupani in vrženi v milost ali nemilost situacije, nad katero nimamo vpliva, niti boj, niti beg nista možna.
Ko beg ni možen, se v nas vklopi boj. Boj z lastnimi občutki in mislimi, odporom do situacije, v kateri smo, in ko tudi boj ni učinkovit, se stisnemo v kot. Nemoč, obup in panika!
Nezmožnost soočanja s situacijami, kjer nimamo kontrole in pobeg ni možen je po večini vzrok mnogih paničnih in anksioznih napadov.
Vse to je posledica pomanjkanja modrosti, razumevanja in duhovne inteligence. Kot duhovno inteligenco razumem jasnost iluzije glede resničnosti in učinkovitosti občutka osebnega delovalca, ki naj bi imel vso kontrolo in ves nadzor in lahko doseže v življenju vse, kar si zaželi.
Seveda nam močno primanjkuje zaupanja, kajti če bi imeli zaupanje, bi se počutili varno, mirno, samozavestno in s tem bili kos vsaki situaciji v življenju. Ampak resnično zaupanje je v direktnem konfliktu z idejo osebnega delovalca, ki naj bi imel nadzor in kontrolo. In dokler živimo močno ujeti v to iluzijo, bomo izkušali trpljenje. Zakaj? Zato, ker smo v konfliktu z resnico. Življenje samo nam v mnogih situacijah pokaže, da nimamo absolutno nobene kontrole in nadzora. Niti nad lastnim dihanjem, bitjem srca in razmišljanjem uma nimamo nadzora. Kaj šele nad vsemi zunanjimi situacijami in dogodki, ki se odvijajo popolnoma neodvisno od tega, kaj si mi želimo. Ker smo kot civilizacija duhovno in čustveno podhranjeni, nam kronično primanjkuje zaupanja, kar pa je jedro in vzrok za nastanek razno raznih strahov, fobij, panike in vsesplošnega trpljenja za človeka.
Pravo zaupanje, varnost, mir in sprejemanje je možno najti samo v sebi. Ampak ne tako kot mnogi mislijo in interpretirajo. V pravem sebi, ki presega ego. Ego je funkcija absolutne kozmične zavesti in ne resnično bitje z svobodno voljo, kontrolo in nadzorom. Vem, da ljudje tega ne želijo slišati, ker jih to straši. Raje verjamejo novodobnim duhovnim gurujem, ki krepijo idejo manifestiranja in kontroliranja življenja skozi razne tehnike.
Vendar kdor želi najti pravo zaupanje, mir, srečo in svobodo, mora spoznati in izkusiti iluzornost in neučinkovitost osebnega delovalca. S tem se predamo višji sili, pustimo prihodnosti svojo pot in sprejemamo vsak trenutek, točno takšen, kot je. Zanimivo pri vsem tem pa je, da naše življenje ni razpadlo, kot mnogi mislijo. Nasprotno – življenje postane užitek, spontanost, vedrost in vse je narejeno bolje kot prej. Vendar to lahko potrdi samo vsak zase. Preprosto verjeti ni dovolj.
Predlagam, da vsak dan delate na tem in počasi spuščate ideje, želje, kontrolo in nadziranje, ter se prepustite toku dneva. Malo po malo… in naj vam življenje samo pokaže, ali je to, kar pišem, resnično ali ne.
Seveda je potrebno sprejemati odločitve še naprej vendar, ko globoko razumemo, da rezulati naših odločitev niso pod našo kontrolo vendar se vse dogaja v najvišje dobro celote postane vse lažje. Če nam je namenjeno, da bo odločitev slaba je na dolgi rok to za nas dobro, ker smo potrebovali lekcije. In ko nehamo izsiljevati pravilnost odločitev se sprostimo in bolj in bolj zaupamo v tok dogodkov, ki presega razumevanje omejenega človeškega intelekta. Zaupanje v sebe v silo in v celoto, ki ustvarja in spreminja vse po svoji želji.
KLEMEN LOGAR
https://pogovorna-hipnoterapija.com/