JAPONSKI DRESNIK

JAPONSKI DRESNIK oziroma kar Dresnik
Verjetno ni tako malo znane, napačno poznane in glede na njene naravne značilnosti sploh tako nerazumljene rastline kot je japonski dresnik. Ta veličastna in močna rastlina je užitna, zdravilna, okrasna, medonosna in je vir biomase za papir in gorivo; zaradi človeka kot vzroka njenega razširjanja in po njegovem pojmovanju je invazivna. V današnjem času še posebno pridobiva na veljavi, ker je poleg divje ščetice najmočnejša in preverjeno učinkovita zdravilna rastlina proti boreliozi, posebno zastarani, do katere pride zaradi neprimernega in neučinkovitega uradno veljavnega zdravljenja. poleg tega v koreninah vsebuje resveratrol, ki velja za enega najmočnejših antioksidantov sploh, če ni kar najmočnejši (tako vsaj vedo povedati reklame zanj). Menda je vse to dovolj, da vsaj dopustimo možnost podrobnejšega soočenja in bližnjega srečanja z njo. Pa čeprav ali sploh predvsem na krožniku.
Leta 1847 je japonski dresnik dobil zlato medaljo Združenja za poljedelstvo in vrtnarstvo v Utrechtu kot najbolj obetavna nova okrasna rastlina leta. Obenem je dobil tudi ceno in vrednost; sadika ene rastline je takrat veljala enako kot 150 sadik hortenzije.
Skoraj 40 let zatem John Wood v priročniku o gojenju trajnic in starega domačega okrasnega cvetja priporoča japonski dresnik kot »izvrstno rastlino za majhne mestne vrtove«. V temu času je postal izjemno popularna okrasna novost v Veliki Britaniji, kjer zdaj letno namenjajo več kot 160 milijov funtov letno za njegovo iztrebljanje in za odpravljanje posledic širitve. Sadili so ga kot rastlino s središčno okrasno vlogo na mestnih zelenicah, na zasebnih vrtovih pa je postal prava modna muha. Še pred 70 leti je britansko Kraljevo hortikulturno društvo v svojem referenčnem priročniku za vrtnarstvo priporočalo japonski dresnik kot »plemenito trajnico, ki jo je najbolje gojiti samostojno, ločeno od drugih rastlin«.
Da ima dresnik še vedno drugačen pomen kot strah vzbujajoča rastlina je razvidno iz nekaterih fotografij v tej objavi, posnetih lansko leto v Makedoniji in Srbiji.
Pri nas rasteta dve vrsti dresnika, japonski in sahalinski, ter njun križanec češki dresnik; slednji naj bi bil najpogostejši od vseh. Botanično so si precej podobni, zato nevešče oko ne loči med njimi, po prehranskih in zdravilnih lastnostih pa enaki, zato ni odveč zanje uporabljati kar skupno ime: Dresnik. Z velikim D.
Dresnik je izjemno močna rastlina. Ima kot drevesne veje debele korenike (podzemna stebla), ki so močno preraščene med seboj, in lahko segajo več metrov v globino in 10 do 20 metrov v dolžino. V njih je najbolj zanimiva sestavina resveratrol, s katerim je dresnik po dosedaj znanih podatkih najbogatejša rastlina na svetu. V primerjavi z njim ga ima sicer po resveratrolu sloveče rdeče vino zanemarljivo malo. Izvleček korenine v kapsulah je naprodaj celo v lekarnah; terapevtski dnevni odmerek odgovarja kakim 20 litrom zdravilne rujnine, tako da zdravljenje z vinom v smislu preskrbe z resveratrolom menda ne pride v poštev.
Zaradi resveratrola in nekaterih drugih sestavin dresnikove korenike (pripravimo tinkturo ali jih zmeljemo v prah) učinkuje kot močan antioksidant in močno krepi imunski sistem telesa. Deluje protimikrobno in je učinkovit tudi proti virusom gripe. Ima protirakavo delovanje. Je nevroprotektor (ščiti živčevje), kardioprotektor (ščiti srce) in hepatoprotektor (ščiti jetra). Učinkuje kot fitoestrogen. Širi žile, redči kri in spodbuja prekrvavitev, posebno mikroprekrvavitev možganov. Ima protivnetno delovanje. Je verjetno najmočnejša rastlinska pomoč proti boreliozi, tudi zastarani.
Resveratrol je v veliki količini prisoten le v korenikah. Nadzemni deli ga imajo zanemarljivo malo, še manj kot rdeče vino.
Izjemno nasprotujoči si podatki o koristnosti in uporabnosti dresnika na eni in njegovi škodljivosti na drugi strani kažejo na to, da nam dresnik nekaj sporoča … Že s samo pojavnostjo v naravi, kjer pride na poškodovana, onesnažena tla, ki se kot odpadek civilizacijo vse bolj širijo. Dresnik je pionirska rastlina in raste tam, kjer nič drugega ne uspeva, v naravi v svoji domovini na primer na golih vulkanskih tleh. Na takih puščobah raste nekaj desetletij ter s tem omogoči prihod in razvoj druge vegetacije, ki se razvije okoli njega. Ampak prav k sebi ne spusti prav nič. Skupaj z opisanimi lastnostmi, ki predstavljajo le del njegove moči, daje slutiti … Moč, vztrajnost … Odpornost na vse in proti vsemu. Neizkoreninljivo življenje. Je simbol in najvidnejši predstavnik novega sveta, nove dobe. Sveta Rastlin, sveta Narave.
DRESNIKOV KOMPOT S SUHIMI KAKIJI
V posodo damo enaki količini na kose narezanih olupljenih mehkih dresnikovih stebel in suhih kakijev. Dodamo pest rozin, cel zvezdni janež, nekaj klinčkov in skorjo cimeta. Zavremo in kuhamo le nekaj minut. Kompot je najokusnejši hladen, okrašen z meliso, ki tudi prispeva k njegovemu okusu.

PITA Z DRESNIKOM
Pripravimo običajno piškotno testo za pite. Za nadev zmešamo enake količine sesekljanih olupljenih mehkih poganjkov dresnika, naribanih jabolk in skute. Primešamo eno jajce, nekaj žlic sladkorja in malo cimeta. Naložimo na testo v pekaču in si zatem dajemo opravka z izdelavo kačic za zgornjo plast (zanjo pustimo pol testa). Pečemo 1 uro na 180 stopinj Celzija.

TEMELJNI DRESNIKOV ČATNI
Čatni, v angleščini zapisano chutney, v izvornem pomenu je indijska pikantna začimbna mezga gostote džema. Pripravljena je iz sadja in zelenjave, lahko je kisla ali sladka. Ponavadi sta zanjo značilna oba okusa pa še zmerno do nekoliko bolj pekoča je. V Indiji običajno jedo sveže pripravljeno, Britanci pa so se po srečanju s to začimbno čarovnijo bolj navdušili za vkuhane čatnije. V tem primeru niso tako drugačni od začinjene kratko kuhane marmelade ali džema iz zelenjave in sadja.
Dresnik je s svojim kislim okusom in divjo aromo nadvse primeren za tovrstne pripravke, ki jim lahko dodamo še jabolka ali čebulo, sploh pa čemaž. Ker je dovolj kisel, v čatniju (skoraj) nadomešča kis. Tega lahko dodamo, če želimo bolj kisel pripravek.
Temeljni dresnikov čatni pripravimo tako, da mehke poganjke olupimo in narežemo na kose. Damo jih v posodo in prelijemo z mešanico enakih količin vode in vina; za bolj kisel okus ji dodamo enako količino kisa. Na kilogram dresnika odmerimo 3 dl mešanice. Dodamo sladkor (10 do 20 dag na kilogram dresnika), ščep soli in za pekočo različico še želeno količino čilija. Druge začimbe so stvar raziskovalnega okusa; zelo prav pridejo divje aromatične rastline kot dobra misel, materina dušica in čober.
Zavremo in v pokriti posodi med mešanjem kuhamo na nizkem ognju okoli 20 minut oziroma dokler se dresnik ne zmehča, vse skupaj pa postane podobno džemu. Vroč čatni napolnimo v kozarce in jih takoj zapremo.
To je začetek. Za razširjene različice dodamo približno polovično količino ene ali več vrst sadja ali zelenjave. Zelo primerni so čemaževi popki, ki jih le vkuhamo v čatni na koncu priprave, tako da ohranijo obliko.
DRESNIKOVA MARMELADA
Zanjo so v tem času še vedno primerni olupljeni mehki zgornji deli stebel s še ne povsem razprtimi listi vred, bolj zgodaj v sezoni pa seveda mladi in sočnejši poganjki.
V posodo damo za dva prsta vode, dodamo narezan dresnik in mešanico enakih začimb kot za kompot. Na nizkem ognju prav počasi kuhamo, da se zmehčajo; občasno premešamo. Zatem dodamo sladkor (40 dag do 50 dag na kilogram dresnika) in še naprej kuhamo na nizkem ognju, da se zgosti; gostejši ko je, več opravka imamo z mešanjem. Ko se marmelada dovolj zgosti, jo vroče napolnimo v kozarce in jih takoj zapremo.

DRESNIK V KISU
Kilogram olupljenih mehkih delov stebel narežemo na kose. Damo jih v posodo ter prelijemo s kisom. Posolimo, potresemo z žlico najbolj rjavega sladkorja in zavremo. Kuhamo okoli 10 minut, nato dresnik iz kisa naložimo v kozarce, do vrha takoj zalijemo z istim vročim kisom in zapremo. Po okusu je shranek zelo podoben rdeči pesi v kisu.