Vpliv in odgovornost družbe do posameznika

Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.

Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.

Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).


Odtujitev od okolice

Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.

Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.

Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.

Ampak to še ni vse. Janezka sem uspel ločiti in narediti za samostojni in odtujeni vir misli in akcij, sedaj pa od njega pričakujem, da se SVOBODNO pridruži in pokori družbenim pravilom. Če se ne, imam zato pripravljene vzvode; lahko sem bolj nasilen (graja) ali pa pokažem ljubezen in toplino le, ko je dejanje v skladu z normami (pohvala). Oboje je manipulacija.

A kako naj se posameznik, ki se čuti odtujenega, v resnici sploh pridruži družbi? To lahko naredi na zunanjem nivoju, si nadene masko, vendar globoko v sebi bo še vedno držal občutek odtujenosti. Kar pomeni občutek, da je za vse sam, da če hoče v tem svetu uspeti, si mora ljudi in vse ostalo na takšen ali drugačen način podrediti.. Tako dobimo družbo, kjer vsak skrbi večinoma le za svoje egoistične motive, kaj pa s tem povzroča okoli sebe, ga pa ne zanima.


Alibi družbe

S tem, ko pa družba loči posameznika od sebe, in ga naredi za samostojni vir misli in akcij, se od njega distancira in si naredi alibi. Če nek posameznik namreč skrene s poti, se družba ne čuti odgovornega; iskanje krivca oz. “slabega jabolka (bad apple).” Primer samomorov. Tipična reakcija ob takšnih primerih je v stilu: “Se mi je zdelo, da nekaj z njim ni bilo v redu. Pa tudi njegovi starši, nikoli mu niso dali tega, kar bi hotel in kar je zares rabil. Vedno so se mi zdeli čudni.” Starši, ločena enota, so odgovorni za otroka, družba pa pri tem nima čisto nič. Starše bodo poslali v neke izobraževalne ali poboljševalne institucije, in volk je sit (družba si je oprala odgovornost) in koza cela (staršem bodo pomagali – če bodo seveda hoteli).

Namesto, da bi se celotna okolica zamislila in pogledala, kaj lahko naredi, kako lahko pomaga, vsi obrnejo hrbet. Namesto, da bi družba to vzela kot ogledalo in stranski proizvod njenih aktivnosti, se dela, kot da s tem nima nič – z vsemi prsti pokaže na posameznika in/ali na njegove bližnje.

Povezanost družbe in posameznika – princip ogledala
Res je, da ima vsak posameznik misli in občutke, ki so ločeni od družbenih norm, vendar če tega ni navajen poslušati, če nima zadostne podpore, je zelo malo verjetno, da bo s temi mislimi naredil kaj konkretnega. Dejstvo namreč je, da ima družba izjemno velik vpliv na posameznika. Vsak pri sebi lahko vidi, če se nekaj časa druži z neko skupino ljudi, ki so mu/ji na takšen ali drugačen način všeč, bo posledično mislil in s časoma tudi deloval na njihov način (vsaj v njihovi prisotnosti). Če se ljudje okoli nas strinjajo z nami se drugače počutimo, kot če se ne. Če imamo podporo v skupnosti lažje zadihamo, kot če se moramo neprestano boriti.

Tega ne gre zanikati, in zaradi tega je dogajanje v posamezniku plod in odgovornost celotne družbe. Posameznik je ogledalo družbe in družba je ogledalo posamezniku. Vendar to lahko vidimo le, če prerastemo napačno predstavo o odtujenosti/ločenosti. In ko bomo to res dojeli, da sta posameznik in družba povezana, bomo malo bolj konkretno začeli reševati probleme, ki jim ni videti konca.

Tu pa naj nas ne zavedejo samoklicani strokovnjaki, ki imajo sicer akademske nazive (pri katerih ponujene rešitve ne delujejo), da so to komplicirane rešitve in da je potrebno izjemno strokovno znanje. Resnične in učinkovite rešitve so v svojih temeljih izjemno preproste. Vse kar je potrebno je malo več odgovornosti s strani posameznika, malo več ljubezni, iskrenosti, sočutja, spoštovanja.. do samega sebe in do drugih. Kajti vse se začne in konča pri posamezniku (čeprav je del družbe).

vir:Blog – Človek, zbudi se..
..predolgo si že spal

Svami Vivekananda ~ Dve poti

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~ Jezus, Evangelij po Mateju 7,13-14

Odlomek iz predavanja ‘Maja in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je maja [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju, kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času; konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji maje, rodimo se v maji, in živimo v maji. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja maja je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Evangelij po Mateju 11,28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to maja, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te maje. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, in ta vpogled v običajen/posvetni način življenja.

Opombe:
[1] maja (sanskrt: maya), ne zgolj kot “iluzija”, kakor se ponavadi uporablja/prevaja/razume, ampak kot “preprosta trditev o dejstvih – kaj smo in kaj vidimo okoli sebe” (iz predavanja ‘maja in iluzija’].
Mogoče se bomo morali v slovenščini še malo navaditi na to besedo; ker če že imamo: maša, roman, rok, meta, ajda,.. je lahko tudi maja.
[2] religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja