USODA IN KARMA

Temeljev nebotičnika ne morete videti.
Ali boste zaradi tega rekli, da so ga zgradili kar na tleh?
Temelji vašega življenja so zgrajeni globoko v preteklosti, v življenjih, ki ste jih preživeli. Sedanja struktura je oblikovana v skladu z načrtom takratnih življenj.
Gre za neviden temelj, ki določa strukturo in obliko celotne zgradbe.

Sathya Sai Baba

USODA IN KARMA

UVODNO RAZMIŠLJANJE
Meditacija spodbudi človekovo osebno in duhovno rast. Po eni strani se dogaja čiščenje starega in preživelega v človekovi osebnosti (togi miselni vzorci, čustveni pritiski, lahko se rahljajo zamere in samodejno postanemo bolj sočutni, lahko se odprejo in sprostijo stare bolečine …). Ta proces dela prostor novim energijskim spodbudam. Pravimo, da se zavedanje človeka z redno meditacijo postopno širi in poglablja. To zavedanje se tiče človeka samega, drugih ljudi in življenja nasploh. S tem pa se odpira mnogo novih vprašanj in razmišljanj, kot na primer: kdo sem v resnici, kakšen sem, kaj je smisel življenja, zakaj se mi to dogaja, ali je življenje pravično … Pojavi se želja vedeti več, raziskovati in poiskati možne odgovore.

Najpomembnejše področje, ki nam želi biti bolj razumljivo in pojasnjeno, je naše lastno življenje. Življenje lahko pojmujemo kot veliko učilnico, v kateri nikoli ne zmanjka ‘učnega materiala’ – to je dogodkov, odnosov, težav, izzivov, možnosti … Obstaja obdobje človeškega življenja, ko izgleda, da se človek bolj ‘igra’ z vsem, kar mu življenje prinese, in manj uči iz njega. Kot da še ni zrel za pravo učenje. Vsi smo šli skozi ta čas in morda se ga tudi še spominjamo. A pride čas, ko s tem nismo več zadovoljni, nek notranji nemir in iskanje nas končno pripeljeta na pot odgovorov. In odgovori so v našem življenju. Mnogo več jih je, kot si mislimo.

Začnimo tam, kjer se naša vprašanja stikajo, in o katerih smo že razmišljali. Eno takih vprašanj je: “Ali usoda obstaja?” Usodo običajno pojmujemo kot nekaj, kar se mora ali se je moralo zgoditi. Torej kot nekaj neizogibnega, na kar nimamo vpliva. Predvsem to zadnje je značilno razmišljanje. Pogovorno rečemo: “Ah, kaj pa morem, to mi je bilo usojeno!” Če izhajamo iz takega razmišljanja, potem bi lahko sklepali, da je usoda neka neznana, nedoumljiva sila, ki vodi naše življenje.

Ali to res drži? Res se nam morda zdi, da na mnogo stvari nimamo vpliva, da so izven naše moči, a to je predvsem videz (lahko se tudi vprašamo, če celo ne spodbujamo pri sebi takega gledanja na življenje). V resnici je mnogo več stvari, na katere imamo vpliv v svojem življenju. Predvsem so to:
Motivi, ki usmerjajo naša dejanja (tudi želje in misli).
Odnos do življenja. To so predstave, ki jih imamo, pričakovanja, misli (koliko se zavedamo svoje odgovornosti, pesimistična ali optimistična naravnava, ali smo nagnjeni k prelaganju odgovornosti, ali smo nagnjeni k temu, da se prepuščamo čustvom, se smilimo sebi, ali smo pozitivno naravnani, ali znamo poiskati nauke iz življenjskih lekcij ipd.)

Svoje življenje seveda tudi oblikujmo s svojimi dejanji. A se morda še premalo zavedamo, da so za vsakim našim dejanjem neki motvi, potrebe in vrednote, pričakovanja, stališča …, ki so sama po sebi tudi – dejanja. Vsaka naša misel, čustvo, želja je v nekem smislu že dejanje, če jo gojimo in tudi izražamo. S tem sejemo semena, ki bodo nekoč obrodila in takrat smo ljudje velikokrat presenečeni, pretreseni, celo prizadeti, in se sprašujemo, zakaj se nam to dogaja.

Ni dejanje samo tisto, kar se vidi kot fizični izraz ali učinek. Še zdaleč ne. Poglejmo si oba dejavnika bolj podrobno.

1. MOTIVI odgovarjajo na vprašanje, zakaj nekaj naredimo.

Zgodba o dveh angelih
Dva angela, mlad in star, sta potovala po krajih na zemlji in neko noč prišla do lepe velike hiše, kjer se je takoj videlo, da denarja in premoženja ne primanjkuje. Prosila sta za prenočišče in zelo neradi so ju sprejeli ter ju namestili v kletno, mrzlo sobo, ki je imela polno globokih lukenj v steni. Starejši angel se je lotil mašitve lukenj in nato sta zaspala.

Zjutraj sta se napotila naprej. Ko se je zvečerilo, sta dospela do majhne, borne koče in potrkala na vrata. Mož in žena, ki sta prebivala v njej, sta ju gostoljubno sprejela, delila z njima tisto malo hrane, kar jo je bilo, in jima odstopila svojo posteljo. Drugo jutro sta kmet in njegova žena ugotovila, da je v hlevu poginila njuna edina krava.

Ko sta se angela ponovno podala na pot, je mlajši napadel starejšega: “Kakšen pa si, da si dopustil, da je tema dobrima človekoma poginila edina krava, pri bogatinih, kjer sva spala včeraj, pa si še luknje v zidu zadelal!”

Starejši angel mu je odgovoril: “Ni vse tako, kot je videti. V luknjah, ki sem jih zamašil včeraj, je bilo zlato, danes ponoči pa je smrt prišla po kmetovo ženo, pa sem ji rekel, naj raje vzame kravo.”

Tako je tudi v življenju. Za vsakim dejanjem je nek motiv, tudi vzrok, ki je s površine neviden. In šele poznavanje teh globljih motivov nam da uvid v razumevanje skrivnosti usode. Kot je dejal Lao Ce: ” Videti stvari v semenu, to je genialno.”

Še nekaj praktičnih primerov različnih motivov in enakih dejanj:
· Do nekoga sem prijazen: ker želim, da je tudi on do mene prijazen, ker nekaj od njega pričakujem, iz strahu pred njim, ker ga imam rad …
· Nekoga obdarujem: ker je taka navada, ker želim tudi jaz od njega darilo, ker se bojim, da mi bo zameril, če ga ne obdarujem, iz prijateljstva in pozornosti …
· Kraja: iz pohlepa, iz zabave, iz nuje po preživetju …
· Dobrodelnost: ker je to reklama zame, ker je to trend, ker želim, da me imajo za dobrega človeka, ker je v ozadju ekonomski interes, ker je tako moje notranje prepričanje, ker je moj motiv pomagati …

Pomembno: Po videzu enaka dejanja imajo lahko različne motive. Prav motiv pa je tisti, ki dejanju da karmično težo. Od motivov, ki nas ženejo v dejanja, je odvisna naša usoda. Pomembno je tudi, da so nam samim motivi, ki vodijo naša dejanja, jasni, da se jih zavedamo.

2. ODNOS DO ŽIVLJENJA pa odgovarja na vprašanje, kako nekaj počnem oz. ne počnemo, npr. predano, zagnano, brez volje, nergaško, z mislijo, da ne bo uspelo, prelagamo odgovornost … Pomislimo, kakšen je naš odnos do življenja. Koliko se zavedamo svoje odgovornosti za svoje življenje najlažje prepoznamo v situacijah, ko smo nezadovoljni. Kdo je odgovoren za naša nezadovoljstva? Moda nerazumevajoči partner, neubogljivi otroci, nemogoči sodelavci, sosedje, ‘težki’ sorodniki, poklic, politika, sistem, država … Motiv za prelaganje odgovornosti za lastno nezadovoljno življenje ali za svoje doživljanje različnih življenjskih situacij na druge je največkrat zelo preprost. Ker je tako najbolj udobno! Posledica takega početja pa je vloga žrtve in pristajanje na pasivnost. V takem stanju pa seveda lahko razumemo usodo kot nekega ‘nepridiprava’, ki po svoje obrača karte. Ljudje, ki imajo tak odnos do življenja, so ujeti v začaranem krogu lastnega nezadovoljstva, občutkov jeze, krivde, zamere, predvsem pa ničesar ne spremenijo.

Mnogo bolj modro je sprejeti odgovornost za vse, kar mislimo, čutimo, govorimo in počnemo. Odgovorni smo za svojo jezo, žalost, nezadovoljstvo, strah, veselje … Primer: prijatelju povem nekaj zaupnega in ga prosim, naj to obdrži zase, on pa pove drugim. Ni ravnal prav. Kaj pa jaz? Sem samo užaljen ali mu povem, kaj se ob tem dogaja v meni in mu s tem dam možnost, da uvidi, kaj je povzročil? Take življenjske izkušnje nas učijo razmejevati odgovornost: za kaj smo odgovorni in za kaj ne.

KARMA – NAJVEČJI UČITELJ ŽIVLJENJA
Vsakdo je svoje sreče (svoje usode) kovač, pravi pregovor. Potrjujejo ga tudi drugi pregovori: kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade; kakor si boš postlal, tako boš spal; kakor seješ, tako žanješ ipd. Kaj mislite, je to res? Kako si potem razlagate dejstvo, da je nekdo priden, prizadeven in v odnosu do soljudi prijazen, razumevajoč in naklonjen, pa ga kljub temu doleti neka huda nesreča (neozdravljiva bolezen ali smrt ljube osebe), medtem ko je nekdo ‘preluftal’ večino svojega življenja, do drugih ni nikoli bil preveč prijazen, kdaj pa kdaj je tudi goljufal, pa se mu nikoli ni nič hudega zgodilo in je še relativno zdrav doživel visoko starost? Očitno nekaj ni v redu s temi pregovori, bi rekli na prvi pogled. Usoda je namreč nekoliko preozek pojem, da bi lahko zares zaobjela vso globino življenja.

Obstaja pa beseda, ki je pojmovno širša kot usoda, hkrati pa usodo povsem vključuje v sebi. To je beseda karma, ki izvira iz sanskrta in dobesedno pomeni dejanje, delovanje ali dogajanje. Na Zahodu nimamo izraza, ki bi zajemal vse to, kar zajema beseda karma. Pojem karma je znan kot zakon vzroka in posledice, zakon pravične izravnave ali zakon, ki skrbi, da se vsakdo sreča s posledicami svojih dejanj.

Da bi lažje razumeli, kaj vse je karma, jo bomo razgradili na tri elemente.

1. VZROK je tisto dejanje, ki sproži nek karmični tok ali nek tok dogodkov. Vsak dogodek, vsako dejanje ima določen vpliv na okolje, pri čemer je vpliv nekaterih dejanj zelo velik, vpliv drugih pa manjši ali zelo majhen. Dejstvo pa je, da vsako dejanje ima nek vpliv na okolje, čeprav so posledice nekaterih dejanj daljnosežne, drugih pa zanemarljive.

2. POSLEDICA je to, kar je vzročno dejanje povzročilo v okolju. Okolje predstavlja vse, kar nas obdaja, to so tudi drugi ljudje.

3. IZRAVNAVA je tisti odziv okolja, ki doseže povzročitelja in ki se mu običajno ni mogoče izogniti. Če pa komu to slučajno uspe, ga ta karma ponavadi počaka za ‘drugim vogalom’ z obrestmi vred. Ker je vse povezano med seboj, se okolje prej ali slej odzove na vsako dejanje. Kako se bo okolje odzvalo, je seveda odvisno od samega dejanja. Ni čisto res, da se drugih ne tiče to, kar delam doma. Ni vseeno kaj počnemo, kakšna čustva gojimo, o čem in na kakšen način razmišljamo. Z vsem tem vplivamo na svoje okolje. Če pustimo, da na našem vrtu raste plevel, bo veter seme zanesel tudi na sosedov vrt, kar sosedu verjetno ne bo prav. Včasih nam lahko uspe, da se izognemo karmi ali odmevu, vendar nas bo odmev dohitel kdaj drugič. Usodi ne moremo uiti. Denimo, da smo se zadolžili v banki, potem pa odidemo v tujino za daljši čas. Ko pridemo nazaj, nas bo banka še vedno bremenila in bomo morali poravnati dolg.

PRIMER
Poglejmo si na izmišljenem primeru, kako se te tri faze karme izmenjujejo. Janez je zaradi malomarnosti Tonetu zažgal seno in kozolec. Ko si je prižigal cigareto, je odvrgel vžigalico, ne da bi se prepričal, da jo je res ugasnil. Najprej se je vnela suha trava in ko je ogenj prišel do sena, je vse zgorelo – s kozolcem vred. Nekdo, ki je to opazil, je Tonetu sporočil, kaj se je zgodilo. Tone je čez nekaj dni Janezu izstavil račun za povzročeno škodo. Odvržena vžigalica je v tem primeru vzročno dejanje. Požar je posledično dogajanje. Tonetov odškodninski zahtevek, ki ga je naslovil na Janeza – povzročitelja škode – pa je dejanje izravnave. Kot vidimo v vseh treh fazah gre za neka dejanja oz. za neko dogajanje, čemer na Vzhodu z eno besedo rečejo karma. Tej tretji fazi – fazi izravnave pa na Zahodu pravimo usoda.

Če ni vzroka, ni posledice in tudi izravnave ne. Zato je vzrok ključnega pomena, četudi vzročno dejanje ni namerno storjeno. Vzrok je torej tisti, ki sproža nadaljnje dogajanje. Vsako naše dejanje je torej vzrok, ki sproži nek karmični tok oz. tok dogodkov. Če na tok dogodkov pogledamo s stališča vzrokov, bomo videli, da predstavlja vsak nadaljnji dogodek ali vsako nadaljnje dejanje, četudi gre za posledico ali izravnavo, nek nov vzrok. Na požar, ki je sicer posledica Janezove nepazljivosti, lahko hkrati gledamo kot na vzrok, katerega posledica je Tonetov odškodninski zahtevek. Če bi se odvržena vžigalica ugasnila, bi požara ne bilo in tudi odškodninskega zahtevka ne. Tonetov odškodninski zahtevek, gledano s stališča odvržene vžigalice, predstavlja izravnavo, vendar v njem lahko vidimo tudi nov vzrok, ki bo zagotovo pri Janezu sprožil nek odziv. Janezov odziv je potem tisti, ki določa, kako se bo karmični tok odvijal naprej. Janez lahko takoj poravna škodo in tako zaključi ta karmični tok. Lahko se skuša izmakniti odgovornosti ali pa se na Tonetov odškodninski zahtevek celo agresivno odzove. Za nadaljnji potek dogodkov je sedaj ključnega pomena Janezov odziv. Potem ko se Janez odzove, je na potezi Tone, ki bo vplival na nadaljnjo smer karmičnega toka.

Lahko še malo pokukamo v preteklost in raziščemo tok dogodkov, ki je botroval nemarno odvrženi vžigalici. Goreča vžigalica, ki je vzrok za požar, je hkrati tudi posledica nečesa. Denimo, da se je Janez pred tem skregal z ženo in ker ga je to zelo razburilo, je odšel na sprehod. Ko je hodil mimo Tonetovega kozolca, si je, zatopljen v razmišljanje o svojem odnosu z ženo, prižgal cigareto in povsem neozaveščeno odvrgel gorečo vžigalico na tla. Gledano s tega stališča, je nemarno odvržena vžigalica posledica takratne Janezove čustvene razburjenosti.

Karma je torej nenehen tok številnih vzrokov in posledic, katerega nadaljnjo smer določajo vedno novi dogodki in odzivi. Vsak posamezni karmični tok pa se prepleta z drugimi karmičnimi tokovi, ki seveda drug na drugega vplivajo. Tako se denimo lahko zgodi, da v procesu pravdanja z Janezom Tone zadene glavno premijo na loteriji in se odloči, da zdaj ko ima ‘goro’ denarja, Janeza ne bo odškodninsko terjal. Tonetov zadetek na loteriji je posledica nekega drugega karmičnega toka, ki z Janezom nima neposredne zveze, je pa vplival na Tonetovo odločitev in s tem tudi na karmo z Janezom.

Vzroki, ki usmerjajo nek karmični tok pa niso samo tista dejanja, ki so očitna, temveč tudi našim očem nevidna dejanja, kot so čustva, želje, misli, naš odnos do nekoga ali do nečesa. Tudi s temi nevidnimi dejanji vplivamo na okolje, čeprav v tem primeru ne gre za fizični, temveč energijski oz. aurični vpliv. Če smo v odnosu do nekoga jezni ali zadržani, pa čeprav skušamo to prikriti, ta oseba podzavestno čuti, kaj se dogaja in zato verjetno ne kaže pretirane odprtosti in naklonjenosti do nas. Ker tudi sami podzavestno čutimo, kaj se dogaja v drugi osebi, se nam bo zdela nesimpatična ali neiskrena, vendar se pri tem običajno ne zavedamo, koliko smo sami prispevali k temu, da je ravnanje druge osebe tako, kakršno je.

Da bi lažje razumeli, si bomo pomagali s prispodobo: če vržemo kamen v vodo, kar predstavlja vzrok, so posledica valovi – kolobarji, ki se odbijejo od obale, in se vrnejo k nam kot odmev. Tako nas zakon karme sooča s našim delovanjem. Včasih je obala zelo blizu in se karma hitro vrne včasih je obala nekoliko dlje in se odmev vrne pozneje. Vemo, da obstajajo v policijskih arhivih tudi tako imenovani nerešeni primeri, kar pomeni, da se je storilcem teh kaznivih dejanj uspelo izogniti roki pravice. Vendar se jim zagotovo ne bo uspelo izogniti delovanju zakona karme in se jim bo to, kar so storili, prej ali slej vrnilo v takšni ali drugačni obliki. Včasih pa kakšni vplivi pridejo zelo pozno in je povzročitelj dejanja medtem že umrl. Če naj bi bilo zadoščeno pravičnosti in ljubzeni, bi ga morali ti vplivi doseči v kakšnem od prihodnjih življenj.

OSNOVI ZA DELOVANJE KARME

1. Vsepovezanost: Vse je povezano z vsem. Ali to drži? Ljudje fizično nismo povezani drug z drugim. Med nami je prostor, ki nas ločuje. Vendar nas prostor, ki nas ločuje, tudi povezuje. Povezuje nas zrak, ki ga vsi dihamo. Zato kisel dež in druge oblike onesnaževanja ne poznajo državnih meja. Poleg tega nam zrak omogoča besedno komunikacijo. Zvok je vibracija, ki potuje po zraku. Veste, kaj bi se zgodilo, če bi mi uspelo med vami in menoj kot nekakšno zaveso narediti brezzračno plast, in sicer tako, da bi preprosto s prsti tlesknil? Bili fizično ločeni in verbalna komunikacija bi bila onemogočena. Tudi, če bi mi uspelo narediti to ločnico, bi še vedno bili povezani na. bioenergijski ravni, poleg tega pa smo povezani še na čustveni, miselni in na duhovni ravni. Zato ker smo neločljivo povezani, okolje vedno reagira na naše delovanje.

2. Reinkarnacija: Beseda izhaja iz latinščine, gre za sestavljanko: re-in-carnis, re = ponovno, in = v, carnis = meso, kar bi dobesedno pomenilo ponovna-v-mesitev. Seveda lahko v reinkarnacijo ne verjamemo, vendar bi v tem primeru bilo onemogočeno delovanje zakona karme, saj se pojavi vprašanje, ali se sploh ‘splača’ živeti etično in pošteno, kar nam zapovedujejo oz. priporočajo zakoni v vseh državah in vse svetovne religije. V resnici smo ljudje nesmrtna bitja in ne umremo zares, marveč si le ‘slačimo’ fizično telo in se oblačimo’ v novega. V naslednjem življenju nadaljujemo na tisti razvojni stopnji (stopnji duhovne zrelosti), ki smo jo dosegli v preteklem življenju, vendar v povsem novi preobleki (nove tri področja izražanja: telo, duševnost in razum, vendar takšna, kot smo si jih zaslužili). Da bi to lažje razumeli, bomo potegnili paralelo z izmenjavanjem dneva in noči, kjer pa ni kontinuitete zavesti. Če zvečer, ko gremo spat, pustimo nepospravljeno stanovanje, se bomo zjutraj zbudili v neredu. V takem stanovanju je živeti zelo neprijetno, zato se odločimo, da ga pospravimo. Pospravljamo cel dan in zvečer gremo utrujeni spat. Zjutraj se zbudimo v čudovito čistem in urejenem stanovanju. Ker ni kontinuitete zavesti, se nam lahko zdi nepravično, da smo en cel dan (celo življenje) preživeli v garanju, medtem ko se je našemu sosedu lepo godilo.

SEMENA KARME
Z vsako akcijo sejemo semena karme. Akcija ni samo fizična, kot na primer beseda, dejanje, pogled, temveč je tudi čustvena ali miselna. Karma nas uči odgovornosti za naše delovanje. Za vse, kar naredimo, smo odgovorni. Odgovorni smo tudi za svoje misli in čustva. Kaj pa ko se misli in čustva kar pojavijo v nas? Odgovorni smo, ali jih bomo gojili naprej ali ne. Lahko tuje seme prileti v naš vrt, a ko ga opazimo, se lahko odločimo, ali ga bomo pustili rasti ali ne. In za to smo odgovorni. Misli in čustva težijo k udejanjanju. To se še posebej lepo vidi pri željah, ki za svojo uresničitev pogosto angažirajo celotno osebnost človeka. Za misli in čustva velja enako kot za dogodke, enako privlači enako. Nič v nas se ne pojavi kar tako. Zato bodimo budni. Semena usode sejemo vsak trenutek.

“Kar seješ, to žanješ!” pravi pregovor. Z vsakim svojim dejanjem v preteklosti smo nekaj povzročili oz. smo posejali nek vzrok. Ko pride do izravnave, pravimo, da je seme obrodilo, v dobrem ali slabem smislu. Ponavadi se ne spomnimo vsega, kar smo sejali v preteklosti. Kljub temu vsa semena ob določenem času obrodijo. Lahko da so že obrodila, če pa še niso, pa zagotovo še bodo. Tako, gledano z zornega kota sedanjega trenutka, lahko karmo razdelimo na tri dele:

1. Dejavna pretekla karma: To so semena preteklih vzrokov, ki sedaj kalijo in dajejo sadove, ne glede na to, kdaj so bila posejana.
2. Speča pretekla karma: To so že posejana karmična semena, ki pa še spijo. Ni še prišel njihov čas.
3. Nova karma: To so semena vzrokov, ki jih ta hip sejemo, se pravi, vse kar počnemo sedaj, ta trenutek, predstavlja novo karmo.

VRT MOJEGA ŽIVLJENJA
Tako na vrtu našega življenja nekaj že raste in daje plodove (sladke ali grenke), nekaj, kar je že posejano, še spi, istočasno pa nekaj novega sejemo, kar bo nekoč obrodilo.

· Speča pretekla karma nas ne zanima, ker sedaj še ni aktualna, poleg tega pa preteklosti ne moremo spremeniti.

· Zanima nas predvsem to, kar je ta hip aktualno: dejavna pretekla karma in seveda nova karma.
a) Dejavna pretekla karma je aktualna, ker že kali in daje sadove, ki jih doživljamo kot usodo.
b) Nova karma – to so semena vzrokov, ki jih s svojimi dejanji sejemo sedaj – pa je aktualna, ker je od tega odvisna naša nadaljnja usoda.

Samo tukaj in sedaj imamo priložnost za spremembe in razpletanje karmičnih vozlov. Sedanjost je vsekakor do neke mere omejena s preteklostjo (z usodo), vendar imamo znotraj teh omejitev še vedno dovolj svobode, v okviru katerih si s svojimi odločitvami in dejanji krojimo prihodnost. Če je današnja usoda posledica naših preteklih odločitev in dejanj (včerajšnja svoboda – današnja usoda), potem bodo današnje odločitve in dejanja opredeljevala našo jutrišnjo usodo (današnja svoboda – jutrišnja usoda). Simbolično bi lahko rekli, da so nam karte dodeljene v skladu s preteklostjo, kako bomo z njimi odigrali partijo pa je odvisno od naših sedanjih potez in odločitev. Lahko s slabimi kartami odigramo dobro partijo, prav tako pa lahko z dobrimi odigramo slabo.

Glede na to, da sta ta hip predvsem pomembni dejavna pretekla karma in nova karma, se moramo učiti pravilnega sprejemanja in pravilnega delovanja.

PRAVILNO SPREJEMANJE bi lahko opredelili kot sprijaznjenje z različnimi omejitvami, tako notranjimi kot zunanjimi, ali pripravljenost soočiti se z dejstvi takšnimi, kot so. Sprejemanje ne pomeni pasivnosti, temveč spoznavanje in sprejemanje karmičnega okvira (vrt življenja), v katerem se nahajamo. Samo na osnovi resničnega poznavanja svojega karmičnega okvira lahko sprejemamo odgovorne odločitve. Svoje usode nikakor ne moremo spreminjati izven tega karmičnega okvira, samo znotraj njega in z upoštevanjem njegovih omejitev.

SPREJEMANJE (včerajšnja svoboda – današnja usoda)
· Sprejemanje pomeni sprijaznjenje z različnimi notranjimi in zunanjimi omejitvami oz. pripravljenost soočiti se z dejstvi takšnimi, kot so.
· Včasih se moramo v življenju naučiti sprejemanja in s tem tudi svoje majhnosti (da nismo mi tisti, ki ‘poganjamo’ življenje, da nismo vsemogočni …, to je težko za osebni jaz oz. ego, ki hoče biti vedno v središču pozornosti in povsod glavni in najbolj pomemben).
· Tisto, kar vedno lahko spremenimo, je naš odnos do česarkoli. Ko človeka, dogodek … vidimo v drugačni luči, to pomeni prvi korak k sprejemanju.
· Naš odnos pri soočanju z nečim, kar je potrebno sprejeti, gre skozi različne faze:
jeza, bes, upor
spraševanje – zakaj jaz, zakaj to, zakaj zdaj …
barantanje
nemoč, depresija, obup
sprijaznitev in pomiritev
Vsaka faza lahko traja nekaj trenutkov ali več let, celo desetletij. Človek se lahko tudi zaustavi v kakšni fazi in ne more naprej (npr. še ob smrtni uri sem jezen na ‘nepravično’ usodo; po ločitvi obtičim v depresiji in obupu)

V pomoč pri sprejemanju nam je:
· Zavedanje svojih pričakovanj.
· Nenavezanost na svoja pričakovanja. ‘Zmehčajmo’ jih: “Hočem, da je tako!” -> “Rad bi, da je tako, vendar je lahko tudi drugače …”.
· Razločevanje: kaj so objektivna dejstva in kaj naš čustveni odziv nanje.
· Pogled z distanco in s humorjem.
· Prošnja notranjemu jazu za notranji mir, potrpežljivost, moč, pogum, vztrajnost …
· Osmislimo svoje trpljenje. (Zvone Modrej: Če ti življenje ves čas prinaša limone, si vsaj enkrat naredi dobro limonado.)

Ovire za sprejemanje:
· toge in zafiksirane predstave in pričakovanja (kako mora življenje potekati, kaj se mora zgoditi, kaj je potrebno za srečo …)
· intenzivna čustva (čustveni vrtinci), ki so vezana na predstave in pričakovanja
· premajhna odprtost za življenje in tok, ki ga prinaša s seboj
· ego, ki hoče biti vedno glavni in imeti vajeti vsega v svojih rokah (nadzor)

Misel, ki govori o tem, kaj v resnici pridobimo, ko nekaj sprejmemo:

Dvignemo se, ko pokleknemo, zmagamo, ko se predamo, dobimo, ko se odrečemo.

PRAVILNO DELOVANJE pomeni prizadevanje v smeri konstruktivnega razreševanja problemov in odpravljanja lastnih pomanjkljivosti ob upoštevanju karmičnega okvira. V praksi to pomeni, da je treba upoštevati svoje omejitve, svoje pristne interese in potrebe, kot tudi potrebe, omejitve in interese drugih. Pravilna dejavnost ni možna, če nismo pripravljeni sprejeti karmičnih omejitev, ki so posledica preteklosti, pri čemer se preteklost ne nanaša samo na pretekla življenja. Če se ukvarjamo samo s seboj in se ne oziramo na druge, si tudi ustvarjamo neko karmo, ki se nam bo prej ali slej povrnila kot povratna informacija o našem delovanju. Enostavneje povedano, pravilna aktivnost pomeni živeti in delovati v skladu s svojo duhovno naravo, s svojim notranjim jazom (v duhu misli: Ljubezen je naša prava narava. Srečni smo, ko jo pravilno izražamo.). Ravno zato je zelo pomembno, da stik s svojim notranjim jazom redno gojimo z meditacijo.

PRAVILNO DELOVANJE (današnja svoboda – jutrišnja usoda)
· Pravilno delovanje pomeni živeti in delovati v skladu s svojo duhovno naravo, s svojim notranjim jazom (v duhu misli iz tretjega semestra: Ljubezen je naša prava narava. Srečni smo, ko jo pravilno izražamo.). To nujno pomeni spreminjanje nekaterih starih vzorcev vedenja, spreminjanje navad.
· Najprej pride do miselnega prepoznanja, kako bi morali pravilno delovati. To prepoznanje pa moramo udejanjiti na fizični ravni, kajti le tisto, kar dosežemo na fizični ravni, je naš trajen evolucijski dosežek, tisto smo zares usvojili. Niso dovolj ljubeče misli (miselna raven), potrebno je tudi ljubeče vedenje (fizična raven).
· Prepoznanje o načinu pravilnega delovanja (miselna raven) potrebuje energijo spodbude, motivacije, ki jo prispeva naša duševnost (novo vedenje si moramo dovolj želeti, moramo biti dovolj motivirani), saj se le tako lahko zares prenese na fizično raven.
· Ko neko novo vedenje ponavljamo, postaja ta vzorec vedno bolj utečen in nam je vedno lažje tako ravnati (izgradimo si novo navado, ki je uglašena z notranjim jazom).
· Pri osvajanju novih vzorcev delovanja sta potrebna pozornost in trud, saj le tako dobrim mislim zares sledijo dobra dejanja (pozornost prinaša s seboj zavest notranjega jaza, ki ima moč spreminjanja).

V pomoč pri pravilnem delovanju nam je:
1. Določitev cilja. Vprašajmo se po motivu oz. namenu, preverimo njegovo uglašenost z notranjim jazom.
2. Načrt. Posamezni konkretni koraki in časovni okvir.
3. Izvedba. Najlažje se zvečer naravnamo na to, kar bomo naredili naslednji dan. Pomagajmo si z afirmacijo in vizualizacijo.
4. Refleksija. Pogledamo, kako je šlo, kje so ovire, kaj se da popraviti.

Tako razvijamo voljo. Razmislimo o:
· pomenu samodiscipline in postavljanju meja samemu sebi,
· spontanosti delovanja,
· ohranjanju odprtosti pri vzgoji samega sebe.

Ovire za pravilno delovanje:
· moč stare navade
· pomanjkanje motivacije
· strahovi
· intertnost, udobje
· premajhno zavedanje, kaj nam bo pravilno delovanje prineslo
Posej misel, požanji dejanje;
posej dejanje, požanji navado;
posej navado, požanji značaj;
posej značaj, požanji usodo.

Thackery

KARMIČNE OKOLIŠČINE
Karmične okoliščine, ki nas spremljajo od rojstva, lahko vzamemo kot razultat energijskih silnic iz p rejšnjih življenj, lahko pa jih vzamemo kot naključna dejstva, ki prinašajo določene danosti in omejitve.

1. Fizično okolje. Kraj rojstva in družina, v katero smo se rodili, predstavljata določene danosti, ki nedvomno vplivajo na naše življenje. Npr.: naravno ali mestno okolje, splošna kultura, socialni status družine, zanimanja družinskih članov – vse to sooblikuje naš razvoj. Buda pravi: Človek se rodi v takšno okolje, kot si ga je sam zaslužil

2. Telo je najbolj ‘usodni’ dejavnik življenja. S svojimi sposobnostmi, prefinjenostjo in močjo nam predstavlja izziv ali omejitev za izražanje. Če smo šibki ali občutljivi, bomo svet doživljali kot nekaj ogrožajočega. Če smo močni in neobčutljivi, si ga bomo skušali podrediti. V vsakem človeku je enkratna mešanica moči in občutljivosti znotraj katere išče ravnovesje med seboj in drugimi. Najbolj usodni del telesa pa je živčni sistem. Živčni sistem s pomočjo petih čutil interpretira svet, ki nas obdaja in tako strukturira vsako našo izkušnjo in tudi splošen pogled na svet. Od prefinjenosti živčnega sistema je odvisno, v kakšni globini bomo sposobni dojeti življenje.

3. Narava duševnosti. Tisto, kar daje zaznavam naših čutil poseben nadih, so naša čustva. Duševnost vsak impulz ovrednoti glede na naše notranje psihološko stanje kot prijeten, neprijeten ali nevtralen. Nevtralen impulz ne veže nase pozornosti, medtem ko jo prijeten ali neprijeten impulz vežeta nase. Skozi privlak in odboj nas duševnost poveže z ljudmi, s katerimi smo karmično prepleteni. Duševnost določa, kdo in kaj nas privlači (zavedno) in koga ali kaj mi privlačimo (nezavedno). S svojo duševnostjo dobesedno ‘objamemo’ svojo karmo: ljudi, dogodke in okoliščine, ki ustrezajo našemu učenju. Duševnost je tista, ki nas s svojimi željami dobesedno potiska v življenjske izkušnje, skozi katere se imamo kaj za naučiti. V vsakem življenju je latentno prisotna karma vseh naših življenj. V ta trenutek se stekajo silnice mnogih življenj. Zato je nekaj v nas lahko tako silovito, na primer: iskanje partnerja, potreba po varnosti, želja po otroku, ambicija, strah … Za vsem tem je nek val energij, ki s svojim pritiskom omogoča preboj določenega spoznanja v našo fizično zavest.

SKUPINSKA KARMA
Karma ni samo individualna, temveč obstaja tudi skupinska. Skupinska karma je posledica delovanja večje ali manjše skupine ljudi, ki nujno vpliva na okolje in na posameznike v njem.

· Družinska karma – ko se rodiš v neki družini, si hočeš nočeš deležen vzdušja, ki v njej vlada.
· Nacionalna karma – če se država, v kateri živiš, zaplete v vojno, to vpliva tudi nate kot posameznika.
· Karma človeštva – marsikdo diha onesnažen zrak in je onesnaženo hrano, čeprav sam ni nikoli onesnaževal okolja. Nepremišljeno krčenje ogromnih površin brazilskih, kanadskih in drugih gozdov, ki predstavljajo nekakšna pljuča sveta, ni samo karma ljudi, ki so zaposleni v gozdarski industriji, temveč karma človeštva, ker smo potrošniki tisti, ki kupujemo pohištvo in druge izdelke iz lesa.

Skupinska karma je torej učinek, ki ga ima delovanje neke skupine. Ta skupina je lahko družina, skupina prijateljev, razred, prebivalci mesta ali države. Tudi človeštvo je ogromna skupina ljudi, katere delovanje ima izredno velik vpliv na stanje našega planeta. Usodo si resda v največji meri kujemo sami, toda v precejšnji meri nanjo vpliva tudi okolje, v katerem živimo. Karma nas tako uči, da je vse kar obstaja med seboj povezano. Smo del celote.

ENOSTRANSKA IN NAPAČNA POJMOVANJA KARME
1. Fatalizem: Ko karmo doživljamo samo kot neizogibno usodo in rečemo: “Nič ne morem to je moja usoda. To mi je usojeno in temu se ne morem izogniti.” Če bi res bilo tako, bi še danes bili sužnji in tlačani. V tem primeru premalo upoštevamo, da je karma predvsem dejanje oz delovanje.

2. Alibi: “To je njihova karma!” je lahko izgovor za našo lastno nedejavnost. Lahko imamo brezskrben odnos do lačnih in drugih, pomoči potrebnih ljudi, ter to opravičujemo z njihovo karmo. Tudi s takim nedejavnim odnosom si ustvarjamo karmo v individualnem in skupinskem smislu. Karmo ustvarjamo tudi takrat, ko nekaj ne storimo, pa bi morali.

3. Kazen: V ozadju karme ni maščevalnost, temveč ljubezen. Karma nam omogoča učenje, daje nam povratno informacijo o našem ravnanju in tako se učimo pravilnega delovanja. To, kar smo naredili, se nam ne vrača vedno na enak način. Res je, da bomo deležni enakega energijskega vpliva, vendar sploh ne nujno na enak način. Če je nekdo koga ubil, to ne pomeni da bo tudi sam nekoč ubit. Lahko se mu povrne drugače, na primer kot nesreča, bolezen, skrb za druge ali tako, da dela dobra dela. Po drugi strani pa, če kdo dela dobra dela, ne smemo misliti, da je to zato, ker je v preteklosti grešil. Karmični vplivi se nam vračajo malo pomešano in ne vemo zagotovo, kaj je posledica katerega dejanja, vendar to niti ni tako pomembno. Bolj pomembno je, kaj bomo s tem naredili.

EPILOG
Včasih se zdi, da je življenje nepravično. Razlog je pogosto v tem, da naš razum vidi samo površino dogajanja, vidi le ožji vzorec, od rojstva do smrti. Srce (notranji jaz) pa vidi širši vzorec in ima pregled nad celoto življenja in nad celoto vseh naših življenj. Marsikam smo investirali svojo življenjsko energijo, zdaj pa prihajajo obresti – pozitivne (če smo vlagali tja, kamor nam je velelo srce) ali negativne (če smo bili svojeglavi). Tako nas življenje uči prisluhniti srcu, uči nas prisluhniti našemu poslanstvu, uči nas prisluhniti dobremu, ki tam domuje; uči nas presegati razumski napuh in ‘poklekniti’ pred tistim, kar nas presega.
PRIMER 1: Gabor
Neka duša (notranji jaz), imenujmo jo Gabor, je bila v enem od prejšnjih življenj zdravnik. To je bilo leta 1756. K njemu je prišla ženska Marika in ga prosila, da ji prekine nosečnost. Za poseg je vzel mnogo denarja, obenem pa ga je opravil zelo nemarno. Ženi je povzročil hude bolečine, poškodoval je plod, vendar ga ni odstranil. Žena je zaradi hudih bolečin in močnega krvavenja mislila, da je plod odtstranjen. Šele kasneje je ugotovila, da je še naprej noseča in je rodila invalidnega otroka. O tem je obvestila zdravnika, a ga to ni posebno ganilo.

V naslednjem življenju je bil ta zdravnik ponovno moški. Njegova žena Inja je zanosila. V tem življenju ni bil zdravnik, a so bili vtisi iz prejšnjega življenja tako močni, da je želel, da se Inja podvrže temeljiti preiskavi. Pri tem se je pokazalo, da Inja nosi otroka, ki bo težko prizadet. Ko je to spoznal, je začel pritiskati nanjo, da splavi. Ona je to storila. Kmalu zatem je njun zakon razpadel. Gabor je izgubo Inje kompenziral s tem, da se je zakopal v delo in užival v hitrih vožnjah z avtomobilom. Nekega dne je zletel s ceste v drevo in na poti v bolnišnico umrl.

V naslednjem življenju se je rodil kot ženska, ki je imela kratko avanturo z Mariko, ki je bila v tem življenju moški. Kmalu po tem ga je nenadno zapustila. Gabor je ostala noseča. To je bilo leta 1964. Bila je tako siromašna, da si ni mogla plačati nobenih preiskav. Tako je v življenje pripeljala dušo, ki jo je Inja v prejšnjem življenju na njegovo zahtevo splavila. Čeprav je bil otrok invaliden, je bil sonce njenega življenja. Skozi tega otroka se je srce Gabora odprlo in postal je sposoben sočutenja, kakršnega v prejšnjih življenjih ni poznal.

Na tem primeru vidimo, kako natančno deluje karma, in to vedno v dobrobit vseh vključenih. (invalidni otrok je sonce njenega življenja). Vidimo tudi, kako se nam karma vse bolj približuje, je vse bolj neposredna, dokler ne prepoznamo in ne sprejmemo njenega sporočila. Življenje s stališča ene inkarnacije je videti zelo nepravično (Gaborjevo 3. življenje). Vendar v življenju ni izjem. Komur gre dobro, si je to zaslužil – v sedanjem ali v preteklem življenju. Kdor ne sprejema karme in reinkarnacije, težko zares razume svet. Zavist in občutki prikrajšanosti so znak nerazumevanja življenja. Vse, kar se nam dogaja, je za nas najboljše, naša naloga je le, da ugotivimo zakaj.

PRIMER 2: Marija in Anton
Marija in Anton sta se zaljubila drug v drugega in ker sta se dobro razumela sta storila to, kar je danes samo po sebi umevno: začela sta živeti skupaj. Oba sta bila zadovoljna drug z drugim in uživala sta skupaj. Sčasoma je Marija ugotovila, da Anton ne mara delati. Pogosto je zahajal v gostilne, pil, kadil in sploh se ni odločil za skupno prihodnost z Marijo. Za poroko ni hotel slišati, za otroke prav tako ne. Hotel je še naprej živeti kot doslej in ni se nameraval bolj truditi ali sprejeti večjih odgovornosti. Marija je bila zaradi prejšnjih izkušenj z moškimi in zaradi ne preveč skladnih odnosov med staršema nestrpna – včasih tudi trda. Zato Antona ni mogla sprejeti z odprtim srcem in mu nuditi ljubezni, razumevanja, predanosti in s tem tudi časa, kar je on potreboval. Imela je težave s potrpljenjem. Anton pa je bil moški brez idealov, brez iniciative, brez motivacije in duhovne usmeritve. Je Bog ali ni, obstajajo prave vrednote ali ne, bilo mu je vseeno. Njemu je bilo pomembno to, da ima svoje cigarete in svoje pivo.

Njun odnos je zašel v krizo, ki sta jo spočetka reševala tako, da sta jo ignorirala. Ko je Marija prvič naglas omenila Antonove probleme, je bila že tako vznemirjena, njen ton pa tako oster, da Anton ni mogel sprejeti njeneta stališča, posebno, ker mu sprejemanje že tako ni bilo lahko. Edino, kar je slišal v Marijinih besedah, so bili očitki in od teh se je ogradil. Tako je nekako šlo naprej, dokler ni Marija zavestno ali podzavestno začutila, da Antona vse manj spoštuje. Z razgovorom je skušala obrniti ta proces. In če bi se znala pogovoriti, bi se to zagotovo tudi zgodilo. Vendar nobeden od njiju ni bi sposoben doprinesti svojega dela, ki bi bil nujen za pozitivni razgovor. Namesto tega sta se oba ogradila od partnerjevih misli in občutkov in valila krivdo drug na drugega. Marijo je takšno stanje vsak dan bolj jezilo. Anton je to občutil, a ni vedel kako naj se obnaša – tega tudi sicer ni vedel – in se je še bolj vpotegnil vase. Tako je šlo leto in pol. Tedaj je Marija spoznala Milivoja in iz razočaranja začela zvezo z njim. Marija je Milivoja doživela kot čisto nasprotje Antona. Bil je dinamičen, rad je govoril o sebi in se loteval mnogih stvari. To je bil tip moškega, kakršnega si je vedno želela. Milivoj je imel veliko stanovanje in ona se je preselila k njemu in tako prekinila zvezo z Antonom.

Anton je bil zelo prizadet, ker je imel Marijo še vedno rad, čeprav je čutil, da se ji v zvezi ni uspel posebno približati – najprej zato, ker se je sam težko odprl, in drugič zato, ker se mu Marija ni zdela prav dostopna. Prekinitev zveze ga je še bolj vrgla iz ravnotežja. Še več je pil in kadil, vse dokler nekega dne ni spoznal Ane. Mislil je, da je v njej našel idealno uteho. Ker se medtem ni spremenil, temveč je še naprej živel tako kot dosej, tudi njegov odnos z Ano ni bil nič boljši od odnosa z Marijo. Nasprotno, še slabši, ker je še vedno mislil na Marijo. Ona pa ni hotela nič slišati on njem in je bila presrečna z Milivojem, kar je Antona še bolj bolelo. Ko je Ana zanosila in se želela poročiti, je pristal. Njun odnos se s tem ni izboljšal, samo obveznosti so postale večje.

Kmalu po Antonovi poroki je Marija ugotovila, da je Milivoj navaden egoist. Živel je samo za svoje interese. Bil je aktiven, ampak samo zato, da si je ustvaril podlago za svoje interese. Vseeno mu je bilo, kaj Marija misli. To je še posebno prihajalo do izraza pri tem, da je imel neprestano odnose z drugimi ženskami. Poleg tega je v zadnjem času vse več pil. To je Marijo prizadelo, ker je opazila, da če primerja njen odnos z Antonom, sploh ni izgradila nobenega pozitivnega partnerstva. Vse bolj je mislila na Antona in ga nekega dne poklicala v podjetje. Anton je bil najprej presenečen in nato zmeden. Potem je prevladala radost. Dobila sta se, da skupaj popijeta kavo. Marija je ugotovila, da se odlično zabava z njim. »Zakaj sem ga sploh zapustila? Kako sem mogal biti tako slepa?« je mislila. A vedela je, da ni poti nazaj. Anton ji je bil še naklonjen, to je čutila, a čas se ni mogel zavrteti nazaj. Bil je oženjen in na poti je bil otrok. Šele sedaj je začutila, kako ga je imela rada in kako ji težave z Milivojem odpirajo oči za to, kaj je izgubila z Antonom. Mnogo let je trpela zaradi tega.

Anton je bil po pogovoru prav tako prizadet. Opazil je, kako mu je Marija pomembna in kako malo se je zanimal za njo. Če bi v njun odnos vložil toliko, kolikor je sedaj moral vložiti v odnos z Ano, bi se vse odvijalo čisto drugače. Še enkrat je občutil bolečino zaradi ločitve z Marijo. Vedel je, da ni povratka. Moral se je sprijazniti s situacijo – že zaradi otroka. Zaradi tega uvida je sprejel več ogovornosti. Prenehal je piti in kaditi in je postal skrben oče. Sčasoma je opazil, koliko ljubezni Ana izkazuje njemu in njunemu sinu. Čutil je njeno predanost, njeno potrpljenje in vztrajnost in, čeprav tega ne bi znal zavestno opisati, se je spremenil.

Zelo vsakdanja zgodba. Kaže, kako tok dogodkov pritiska na tisto v nas, kar se mora spremeniti. Izkušnje povečujejo energijski pritisk na blokado, motnjo, čustveno slepilo ali miselno iluzijo – vse dokler ne pride do spremembe. Zakaj sta se Marija in Anton odzivala tako, kot sta se? Na podlagi preteklih izkušenj, ki so bile vgrajene v njun značaj in se kažejo kot avtomatični (takorekoč instinktivni) odziv. Življenje pa vabi iz nas nove odzive. Tok življenja stiska iz nas novo vsebino, vabi nas, da izrazimo nekaj, kar je v nas, a še ni izraženo. Karma nas uči vztrajnosti v težavah. Če znamo vztrajati, se nam bo to gotovo povrnilo.

(Oba primera sta vzeta iz knjige Sai Baba govori zahodu.)

vir; (http://www.custvena-inteligenca.org/)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja