Kakšno obliko bo imela vzgoja v novi komuni?
Vzgoja, kakršna koli je prevladovala v preteklosti, je izredno nezadovoljiva, nepopolna in površinska. Daje zgolj ljudi, ki si znajo priskrbeti kruh, vendar pa ne da nikakršnih uvidov v življenje samo. Ni samo nepopolna, je tudi škodljiva, kajti temelji na tekmovanju.
Vsako tekmovanje je v svojem najglobljem jedru nasilno in proizvaja ljudi, ki so brez ljubezni, katerih prizadevanje je usmerjeno v to, da bi nekaj dosegli- položaj in ime, slavo, vsakovrstne častihlepne cilje, zato se sevda morajo bojevati in se zapletati v spopade. To uničuje njihovo veselje in uničuje prijaznost. Zdi se, kakor da se vsakdo bojuje zoper cel svet. Do danes je bila vzgoja ciljno usmerjena. Ni pomembno, kaj se naučiš, pommben je izpit, ki pride čez leto ali dve. Tako postane pommbna prihodnost, pomembnejša od sedanjosti. Sedanjost ježrtvovana prihodnosti. In to postane tvoj celotni življenski stil: nenehno žrtvuješ sedanji trenutek za nekaj, česar ni. To naredi v življenju ogromno praznino.
V komuni moje vizije bo obstajala petdimenzionalna vzgoja. Preden podrobneje razložim to petdimenzionalnost, moram povedati še nekaj stvari.
Prvič. Pri vzgoji ne sme biti nikakršnih izpitov, temveč vsakodnevno vsakourno opazovanje s strani učiteljev. Njihove opombe preko celega leta odločajo, ali greš naprej ali pa boš še nekaj časa ostal v istem razredu.Nihče ne zaostane, nihče ne naredi izpita- eni so pač malo hitrejši, drugi so malo počasnejši.
Misel, da nisi uspel, ti zada globoko ranomanjvrednosti. Misel, da si uspešen, vodi v drugo vrsto bolezni, v samovšečnost.
Nihče ni manjvreden in nihče ni boljši- vsakdo je čisto preprosto to, kar j- neprimerljiv. !!!
Za izpite torej ni prostora. S tem se pogled v celoti premakne iz prihodnosti v sedanjost. Odločilno je, kaj delaš zdaj, v tem trenutku- ne pa petero vprašanj po dveh letih. Od tisočerih stvari, s katerimi se boš v teh dveh letih srečal, bo vsaka odločilna. Vzgoja torej ne bo ciljno usmerjena.
Učitelj je imel prej pomembno vlogo, kajti imel jeznanje; opravil je vse izpite, pridobil si je veliko znanja. Toda položaj se je spremenil. In to je ena od težav- položaj se spreminja, naši odgovori pa ostajajo enaki. Danes je eksplozija znanja tako nepregledna, tako neznanska, tako bliskovita, da se ne da napisati nobenega večjega dela o kateremkoli znanstvenem področju, kajti še preden je knjiga končana, je znanje že zastarelo. Zaradi novih dejstev, novih odkritij je postalo nepomembno. Zatoje danes znanost navezana na članke v strokovnih časopisih, ne na knjige.
Učiteljevo šolanje pa zaostaja za 30 let. V tridesetih letih se je vse spremenilo, on pa še zmeraj ponavlja, kar so ga takrat naučili.Zastarel je in tudi svoje študente dela zastarele. V ,oji viziji zato ni prostora za učitelje. Namesto učiteljev bodo svetovalci. In razlika mora biti popolnoma jasna: svetovalec ti bo povedal, kje boš v knjižnici našel najnovejše podatke o določenemu predmetu.
Pouk pa ne bo potekal po starih metodah; televizija bo to nalogo lahko opravila mnogo bolje, brez težav bo lahko ponudila najaktualnejše podatke. Učitelj nagovarja ušesa, televizija pa neposredno nagovarja oči in ti vtisi gredo mnogo globlje, kajti skozi oči zajameš osemdeset odstotkov življenskih situacij- oči so najbolj živ dl telesa.
Kar sprejmemo preko oči, tega se ni treba učiti, kar pasprejmemo s poslušanjem, to si je treba zapomniti. Skoraj osemindevedeset odstotkov pouka lahko prevzame televizija, na vprašanja študentov pa lahko odgovarja računalnik.
Učitelj naj bo le svetovalec, ki ti pokaže vir, ki ti pokaže, kako suporablja računalnik, kako poiskati najnovejšo knjigo. Njegova funkcija se bo popolnoma spremenila. Ni več nekdo, ki ima znanje, temveč te le opozarja na najnovejše stanje, na najnovejše rezultate raziskav. Je zgolj svetovalec.
S tem premislekom razdelim vzgojo v pet dimenzij. Prva dimenzija je informativna, na primer zgodovina, geografija, jeziki in mnogi drugi predmeti, ki jih bo možno obdelovati prek televizije in računalnika.
Druga dimenzija obsega raziskavo naravoslovnih področij, kar je izrednega pomena, kajti to je ena polovica resničnosti, zunanja resničnost.
Tretja dimenzija bo to, kar v današnji vzgoji popolnoma manjka; umetnost življenja. Ljudje vselej izhajajo iz tega, da vedo, kaj je ljubezen. A tega ne vedo….In ko to končno spoznajo, je prepozno. Vsakemu otroku je treba pokazati, kako lahko svojo jezo, svoje sovraštvo, svojo ljubosumnost spremeni v ljubezen. Pomemben del tretje dimenzije bi moral biti humor. Naša takoimenovana vzgoja dela ljudi žalostne in resne !!! Če tretjino življenja zapravite na univerzi zato, da ste žalostni in resni, potem to zapusti sledi v vas. Pozabite na jezik smeha in človek, ki je pozabil jezik smeha, je pozabil na marsikaj v življenju. Ljubezen in smeh torej in zaupanje v življenje in njegove čudeže, njegove skrivnosti……Ptice na teh drevesih tukaj – ne smejo peti, ne da bi jih kdo slišal. Drevesa in cvetlice in zvezde morajo imeti povezavo s tvojim srcem. Sončni vzhod in sončni zahod potem ne bosta le nekaj tam daleč. Bosta tudi nekaj notranjega. Temelj tretje dimenzije mora biti spoštljivost do življenja. Ljudje imajo tako malo spoštovanja do življenja !!!
Še vedno hodijo na lov za hrano. Temu pravijo šport, toda kadar žival požre njih, potem temu rečejo tragična nesreča. Čudno! Pri športu bi morale imeti obe strani nake možnosti. Živali so neoborožene, vi pa imate s sabo puško ali puščice….
Spoštljivost do življenja je treba poučevati, kajti življenje je bog in ni drugega boga kakor življenje samo !!! In veselje in smeh in humor !!! Skratka : srce v plesu…
Čtrta dimenzija bosta umetnost in ustvarjalnost; slikarstvo, glasba, ročna dela, lončarstvo, kamnoseštvo- vse kar je ustvarjalno. Vključena bodo vsa ustvarjalna področja. Šolarji bodo lahko sami izbirali. Le nekaj stvari bo obveznih: obvezen bo na primer en mednaroden jezik, določena sposobnost, s katero si boš služil kruh, to bo moralo biti obvezno, in obvezna bi morala biti katerakoli ustvarjalna umetnost. Izbiraš lahko iz celotne palete ustvarjalnih umetnosti, kajti šele ko se človek nauči nekaj ustvariti, postane del stvarstva, ki je nenhno ustvarjalno. Ko postane človek ustvarjalen, postane božanski.
USTVARJALNOST JE EDINA MOLITEV.
Peta dimenzija pa mora biti umetnost umiranja. V to dimenzijo sodijo vse meditacije, tako da si pridobiš izkustvo, da smrti ni, tako da se zaveš, da imaš v sebi večno življenje. To mora biti absolutno najpommbnejša stvar, Kajti vsak človek mora umreti, temu se ne izogne nihče. !
In pod veliko streho meditacije se lahko seznanite z zenom, taom, jogo in hasidizmom, vsemi načini in možnostmi, ki že dolgo obstajajo, toda za katere se vzgoja do zdaj ni niti zmenila. V tej peti dimenziji se lahko seznaniš tudi z borilnimi športi, z aikidom, džiudžicom, džudom, umetnostjo samoobrambe brez orožja, ki ni zgolj samoobramba, temveč hkrati tudi meditacija.
Nova komuna bo imela obsežno vzgojo, celostno vzgojo. Vse kar bo bistveno, bo obvezno, vse kar je nebistveno, bo na prosto izbiro. Človek lahko izbira in na izbiro ima veljiko možnosti. In ko so ustvarjeni temelji, se moraš naučiti nekaj , kar ti bo v veselje; glasbo, ples, slikarstvo. Moraš se naučiti nečesa, s čemer se boš podal navznoter, s čemer boš spoznal samega sebe. In to se bo dalo urediti zlahka in brez težav.
Sam sem bil univerzitetni profesor in svoj odstop sem sporočil takole: “To tu ni nikakršna vzgoja, to je čista neumnost. Nič bistvenega ne učite.”
Toda ta nebistvena vzgoja obvladuje svet, pa naj si bo v Rusiji ali v Ameriki. Nihče si ne prizadeva za celovito vseobsegajučo vzgojo! V tem pogledu je skoraj vsakdo neizobražen. Celo ljudje z inponirajočimi naslovi so v širšem smislu neizobraženi ! Nekateri so manj izobraženi, drugi bolj. Neizobraženi pa so vsi. Nemogoče je najti enega samega celovito izobraženega človeka, kajti vzgoja kot celota ne obstaja nikjer!!!