Dr. Gabor Maté, ugledna osebnost v svetu odvisnosti, je kanadski zdravnik in avtor knjižnih uspešnic. Specializiral se je za travme iz otroštva in njihovo povezavo z zasvojenostjo. Delal je z različnimi odvisniki – tudi z odvisniki od trdih drog v mestnem jedru Vancouvra. Dr. Maté, karizmatični govornik, je postal priljubljen tudi z odkritim govorjenjem o lastnih težnjah po odvisnosti.
Verjame, da to, kar se zgodi v prvih štirih letih življenja, močno vpliva na to, kakšni bomo skozi celo življenje. Neželene izkušnje iz otroštva in neizpolnjene čustvene potrebe so močno povezane z zasvojenostjo in disfunkcijami. Poudarja pa tudi, da čeprav so te zgodnje izkušnje zelo globoko zapisane v nas, jih je mogoče spremeniti.
Dela dr. Matéja razkrivajo zasvojenost do njenih temeljnih vzrokov in lahko pomagajo vsakomur pri okrevanju od zasvojenosti.
Tukaj je nekaj njegovih močnih citatov:
“Nemogoče je razumeti odvisnost, ne da bi se ob tem vprašali, kakšno olajšanje odvisnik najde ali upa, da ga bo našel v drogi ali drugem odvisniškem vedenju.”
“Poskus pobega pred bolečino je tisto, kar ustvarja še več bolečine.”
“Sposobnost, da lahko občutimo lastno bolečino je povezana z našimi najboljšimi upi na ozdravitev, dostojanstvo in ljubezen.”
“Ni vprašanje zakaj zasvojenost, ampak zakaj bolečina.”
“Razlika med strastjo in zasvojenostjo je razlika med božansko iskro in plamenom, ki sežiga.”
“V jedru vsake zasvojenosti je praznina, ki temelji na absolutnem strahu. Odvisnik se boji sedanjega trenutka in se mu ta gnusi; mrzlično se nagiba le k naslednjemu trenutku, ko bodo njegovi možgani, prepojeni z izbrano drogo, za kratek čas izkusili osvobojenost bremena preteklosti in strahu pred prihodnostjo – dveh elementov, zaradi katerih je sedanjost neznosna.”
“Vse odvisnosti so povezane z bolečimi izkušnjami. Bolečina je v središču vseh odvisniških vedenj. Prisotna je pri hazarderju, odvisniku od interneta, kompulzivnem nakupovalcu, deloholiku… Rana morda ni tako globoka in bolečina morda ni tako neznosna, lahko je celo povsem skrita – vendar je tam.”
“Kar se zdi kot reakcija na sedanje okoliščine, je v resnici podoživljanje preteklih čustvenih izkušenj.”
“Največja škoda, ki jo povzročijo zanemarjanje, travma ali čustvena izguba, ni takojšnja bolečina, temveč dolgoročna izkrivljanja, ki jih povzročajo v načinu, kako si bo otrok v razvoju še naprej razlagal svet in svoj položaj v njem.”
“Nevede pišemo zgodbo naše prihodnosti iz pripovedi, ki temeljijo na preteklosti.”
“Ranljivost je naša dovzetnost za ranjenost. Ta krhkost je del naše narave in ji ne moremo ubežati. Najboljše, kar lahko naredijo možgani, je, da onemogočijo zavestno zavedanje, ko bolečina postane tako velika ali neznosna, da ogrozi, da bo premagala našo sposobnost delovanja.”
“Avtomatsko zatiranje bolečega čustva je glavni obrambni mehanizem nemočnega otroka in lahko otroku omogoči, da preživi travmo, ki bi bila sicer katastrofalna. Žalostna posledica je popolna otopelost čustvenega zavedanja.”
“Kar se v sedanjosti zdi samopoškodovalno, je bilo na neki točki v našem življenju prilagoditev, ki nam je pomagala zdržati, skozi kar smo takrat morali iti. Če so ljudje odvisni od določenega odvisniškega “samopomirjujočega vedenja”, je to samo zato, ker v svojih otroških letih niso bili deležni pomiritve, ki so jo potrebovali.”
Vir: elephantjournal.com – SENSA
Dr. Gabor Maté: “Represija čustev izbruhne v obliki avtoimunskih bolezni ali malignih obolenj. Gre za čisto znanost.”
Kaj je sopomenka represije čustev? Depresija. Depresirali smo svoja čustva, da bi preživeli v okolju, v katerem smo odraščali. Kasneje tekom življenja nam postavijo diagnozo depresije. Pa vendar se je vse skupaj začelo kot obrambni mehanizem.
Tipično ameriško življenje leta 2022 pomeni, da 50 ur na teden preživimo v pisarniških boksih, prežeti s kroničnim stresom in v upanju, da smo na pravi poti hierarhičnega napredovanja. Četudi osamljeni v stolpnicah, smo se potrudili, da vratar skozi vrata ne spusti neznancev, pa tudi sosedje raje ostajajo na distanci.
Preden zaspimo, še na hitro preklikamo nove objave na Instagramu, medtem ko se na malem ekranu bliska nekaj, kar je Netflix ustvaril, da nam ne bi bilo potrebno prisluhniti lastnim mislim.
Vse to je tipično, morda. Nihče od nas pa tega ne bi smel sprejeti za naravno, je prepričan dr. Gabor Maté in se o tem dodobra razpisal v svoji novi knjigi The Myth of Normal: Trauma, Illness and Healing in a Toxic Culture (v prevodu: Mit normalnega: travma, bolezen in zdravljenje v toksični kulturi)
»Ljudje smo se razvili iz kolektivne lovsko-nabiralniške skupnosti, ki sobiva, in ne iz hiper-individualiziranih tekmovalcev, ki so zaklenjeni drug pred drugim v jeklenih nebotičnikih. Naša psiha ni bila ustvarjena za to, da bi celo svoje življenje osredotočila na trenutek in potem to primerjala z bilijoni fotošopiranih vizualij iz življenj ljudi, ki so te izdelali zato, da bi svetu pokazali milisekundo, ko so bili najbolj srečni.«
V izčrpnem intervjuju za Yes magazin, dr. Gabor Maté med drugim prizna:
»Moj lastni deloholizem, ko sem bil še zdravnik, mi je prinesel veliko spoštovanja, hvaležnosti, prejemkov in status v svetu, po drugi strani pa je načel moje mentalno zdravje in iz ravnovesja vrgel moje čustveno družinsko življenje. In zakaj sem bil deloholik? Ker sem želel – kar je izviralo iz mojega otroštva – biti potreben, želen in občudovan. Vse to so nadomestki za ljubezen. Nikoli se zavestno nisem odločil, da bom deloval na takšen način, pa vendar je to zame ’delovalo’ celo predobro za mojo socialno in profesionalno raven.«
»Problem je, da so ljudje prizadeti v otroštvu in morajo nekako najti način, da s tem živijo. Ti obrambni mehanizmi nam nekaj časa zelo pomagajo, lahko pa postanejo vir težav na dolgi rok. Eden od teh mehanizmov za obvladovanje prevelikega stresa pri otroku je, da se ta ’izklopi’, ker otroci ne morejo iz situacije pobegniti ali jo spremeniti.
Če je moja mama v stresu, sem kot enoletni otrok v stresu tudi jaz. In kaj lahko naredim s tem? Razpršim svojo pozornost. Izklopim se. Kasneje tekom življenja pa me diagnosticirajo z ADHD in to tako, kot bi šlo za genetsko bolezen.
Ampak jaz nisem bolan. In to ni genetsko. Gre le za obrambni mehanizem, ki mi je nekoč koristil, zdaj pa mi ni več v pomoč. Če vaši starši niso obvladovali svojih čustev – ker so bili preveč v stresu, depresivni ali pa zgolj osredotočeni na vedenje -, je to morda vam vzelo pogum, da bi močna čustva izrazili. Svoja čustva ste odrivali od sebe in jih potiskali stran, da bi lahko vzdrževali odnos s starši. In kaj je sopomenka represije čustev? Depresija.
Depresirali smo svoja čustva, da bi preživeli v okolju, v katerem smo odraščali. Kasneje tekom življenja nam postavijo diagnozo depresije. Pa vendar se je vse skupaj začelo kot obrambni mehanizem.
Tudi odvisnosti se začnejo kot obrambni mehanizem. Gre za poskuse, da bi omilili bolečino. Bistvo, po mojem mnenju, glede odvisnosti ni, zakaj odvisnost? Bistveno vprašanje je, zakaj bolečina?
Če pogledate bolečino odvisnikov – pa naj so ti odvisni od drog, seksa, pornografije ali iger na srečo -, boste videli, da ta vedno izvira iz otroštva. Odvisnosti so zgolj poskus, da bi z bolečino lažje shajali, da bi ji ubežali, začasno.
V družinah z zelo zahtevnimi starši, pa v tistih, v katerih so bili skrbniki alkoholiki ali pa čustveno nestabilni, si je otrok skušal pomagati tako, da tlačil in zanikal svoja čustva, saj ni hotel še bolj obremenjevati staršev.
Represija čustev kasneje lahko izbruhne v obliki avtoimunskih bolezni ali malignih obolenj. Tu ne gre za kakšno špekulacijo. Gre za čisto znanost. Velikokrat je bilo dokazano. To je tudi razlog, zakaj je delež žensk pri avtoimunskih boleznih kar 80-odstoten. Ker so prav one tiste v družbi, ki so bile pod najmočnejšim pritiskom, da morajo potrebam drugih dati prednost pred svojimi. Ni presenetljivo, da v Kanadi, večina staroselskih žensk šestkrat pogosteje zboli za revmatičnih artritisom kot vsi drugi. Zakaj? Ker gre za enega od najbolj travmatiziranih in zatiranih delov prebivalstva.«
VIR: METROPOLITAN – SENSA