SKRIVNOST SRCA

SKRIVNOST SRCA

Izkušen romar se je napotil na Himalajo, in ko je v mrzli zimi prečkal most ob njenem podnožju, je začelo deževati.

»Kako boš v takšnem vremenu sploh prišel tja, dobri človek?« mu je rekel čuvaj prelaza.

Romar je veselo odvrnil: »Moje srce je že tam, zato preostalemu delu mene ni težko slediti srcu.«

Se lahko vživite v romarja? Le kakšna občutja so ga prevevala, da je lahko tako odgovoril, premražen od zimskega dežja, na poti k izjemno visokemu cilju, ki ni hitro dosegljiv? – Sreča, morda kot tih, svetel občutek. In predanost, ki daje moč. In občutek povzdignjenosti. Njegovo srce in oddaljeni cilj sta eno.

Ko svetnik lebdi

Jožef Kupertinski, redovnik, mistik, italijanski svetnik, rojen v Copertinu, je zlahka in pogosto letel. Dovolj je bilo, da je kdo omenil ime Jezusa ali Marije, ali pa se je med molitvijo, mašo in petjem hvalnic kar dvignil od tal in močno zamaknjen zalebdel nad navzočimi. Šele ko mu predstojnik ukazal, naj se zave, se je ovedel in znova spustil na tla. Leteči so bili številni krščanski svetniki, med njimi tudi Tomaž Akvinski, Terezija Avilska in pater Pij.

Zakaj nekateri svetniki lebdijo? Le kaj je bilo tem pobožnim moškim in ženskam, da so, ne da bi si tega želeli, premagovali zakon gravitacije ter zaplavali skozi zrak, k nebu? Predanost in globoka ljubezen do tistega, ki so mu posvetili svoje življenje?

Duhovna aspiracija

Kar je dvigalo svetnike bliže k nebesom in je romarju iz zgodbice dajalo energijo za zahtevno pot – in jo daje tudi sodobnim duhovnim romarjem za popotovanje po spirali evolucije –, je neka prav posebna moč, duhovna aspiracija.

Duhovna aspiracija je močna energija. V najbolj zgoščeni obliki lahko premaguje fizikalne zakone, vendar je hkrati zelo pretanjena zadeva srca. Zelo občutljiva, kakor metuljeva krila ali lesket svetlobe na prosojnem kristalu. Ste kdaj sedeli pod drevesom v poznopoletni večerni tihoti in preprosto počivali …? Ste dovolili, da se vam misli poležejo, da se um umiri, si malo odpočijejo čustva in želje, osebni jaz pa za nekaj trenutkov ne hlasta za samopotrditvijo (»Vau, to jim bom pa povedal, kaj posebnega sem doživel!«) … Takrat se lahko zgodi nekaj tako tihega in pretanjenega, kar sicer zlahka prezremo. Nekaj tako zelo nežnega, morda kot prvi smehljaj na obrazu spečega dojenčka … Kot komaj slišen šelest vrtnice, ko se odpira … Kot vonj pomladnega gozda, ko šele zeleni … Okus ozračja visoko v hribih zgodaj zjutraj … Kot prelep občutek, ko nas objame nekdo, ki smo ga dolgo pogrešali … Lahko začutite, da se nekaj odpira, nekje sredi prsnega koša, nekaj subtilnega?

Duhovna aspiracija je hrepenenje po nečem, kar je za nas dragoceno in pomembno; po idealu, ki ga želimo uresničiti; po tistem, kar je višje od vsega že znanega in izkušenega; za kar slutimo in upamo, da nas bo močno izpolnilo in osrečilo. To so pristni, najgloblji vzgibi v nas, neodvisni od prevladujočih navad in pričakovanj drugih ali morebitne trenutne »duhovne mode«.

Ko smo se v enem izmed letnikov Duhovne univerze pogovarjali o svojih najglobljih hrepenenjih, se je v nekem trenutku zazdelo, kot da naša srca šepetajo: notranji mir; boljši odnosi; globoka brezpogojna ljubezen; zlitje z dušo; osvoboditi se iluzij; biti izpolnjen; živeti stabilno; pravilen ritem življenja; več samospoštovanja; jasnovidnost; razumeti vzroke svojih zdravstvenih težav; več neodvisnosti od zunanjih okoliščin; živeti z modrostjo; več ustvarjalnosti; spoznati globoko ezoterično védenje; uvideti prihodnost našega planeta; živeti svoje poslanstvo; dobiti uvid v svoje pretekle inkarnacije; služiti drugim; spoznati bratstvo in ga živeti; intuicija …

 Želja, ki to ni

Duhovna aspiracija je po svoji izrazni naravi želja oziroma željno-čustveno stanje, ki je lahko vibracijsko nižje in se navezuje na sončni pletež, ali pa višje, bolj srčno-čakrično. Če je aspiracija vibracijsko nižja, ima osebnostno-sentimentalni naboj, je bolj sebična (»jaz potrebujem, jaz želim doseči, jaz hrepenim …«) in navezana (»moram dobiti, kar si želim …«). Naravno je, da se na poti duhovnega razvoja v aspiraciji mešajo sebični in nesebični, »trebušni« in srčni vzgibi. Postopno se aspiracija razvija, izčiščuje, vsebinsko bogati, obenem pa postaja preprostejša in nenavezana.

V svoji najčistejši obliki domuje v duhovnem srcu; to je svetišče iz najbolj pretanjene astralne materije, ki je v človekovem inkarniranem polu. Duhovno srce je naša tiha notranja »kamrica«, skozi katero lahko vstopimo v neslutene globine svojega bitja, onkraj najsubtilnejših občutkov in misli.

Okultno gledano je apiracija čistilni ogenj v človekovi auri. Vse energije pod srčnim energijskim predelom strnjuje in očiščuje v dvigajoči se plamen v srčnem predelu, plamen izjemne žlahtnosti, svetilnosti in lepote. Ker je vsak človek nekaj posebnega, so takšne tudi naše aspiracije: vsaka ima svojo posebno aromo, sijaj, odtenek; in dehti medeno, po svoje. Vsaka pripoveduje svojo zgodbo o našem najbolj nesebičnem odnosu, naši najčistejši ljubezni.

Vibracijsko čista aspiracija je pravi paradoks: je nesebična želja, ki ni želja. Je pravzaprav odziv na privlak od zgoraj, na duhovni magnetizem. Prelepo jo opisuje sufijska zgodba Ljubljena:

Na pragu svoje Ljubljene se je ustavil Ljubeči in potrkal. Glas iz notranjosti je vprašal: »Kdo je?« »Jaz,« je odvrnil Ljubeči. Glas je odvrnil: »Tukaj ni prostora zate in zame.« Vrata so ostala zaprta.

Po letu dni samote in revščine se je Ljubeči vrnil pred vrata svoje Ljubljene. Potrkal je. Glas iz notranjosti je vprašal: »Kdo je?« Ljubeči je rekel: »Ti.« Vrata so se mu odprla.

Puščica aspiracije se vrne kot intuicija

Čutite, kako učinkuje ta sufijski utrinek, ne na razum, temveč kakšno sled pušča v srcu? Podobno kot v de Mellovi zgodbi je v vrzelih med besedami in zadaj za njimi – tišina, polna pomena. Srce jo čuti in ve, kaj sporoča.

Opisuje pa velik tektonski premik v človekovi psihi, véliko reorientacijo v željno-čustvenem sistemu, ki nastane po številnih inkarnacijah, na pragu velikega potovanja k Sebi. Takrat se puščica želja, ki je bila dotlej usmerjena v cilje v človekovem osebnem trosvetju (telesnem, čustvenem, miselnem), preobrne v neznani in do takrat neizkušani svet transcendence. V človekovi notranjosti se prebudi duhovno srce in se zgane duhovna aspiracija. Odpre se cvet v srcu. Hrepenenje po nejasnem, oddaljenem, a hkrati zelo domačem in ljubem cilju. Človek postane duhovni aspirant – pravi, srčni vernik – romar na poti na vrh gore. Prvič zares in iz globoke nuje, iz izpraznjenosti in klica po pomiritvi, usmerimo svoje koprnenje ne več – horizontalno, v znani svet snovnosti, ampak vertikalno, navznoter in navzgor.

Dotedanje cilje poznamo! Vsi so namreč širše družbeno znani in priznani ter razvidni in preverljivi v trosvetju. Ta notranji cilj, kamor kaže puščica hrepenenja – transcendenca, bog, duša, duhovni jaz – pa je neviden. Ali torej transcendenca res je? Kdo nam to lahko zagotovi? Ne vemo, dokler ne izkusimo. In ko izkusimo – kako smo lahko prepričani, da je to – to? In ko postanemo stabilnejši v svojih notranjih duhovnih izkušnjah – kako naj vemo, kaj naj bo naš naslednji korak, kam naj nas pelje pot, kako dolga je? Ne bojmo se takšnih dvomov, niti ne bodimo vzvišeni nad njimi. Prosijo za odgovore in pojasnila, aspiracija pa osvetljuje pot in usmerja, ter nenehno kliče na pomoč intuicijo, njen uvid, modrost, blagoslov. Kolikor več je v srcu aspiracije, več intuicije prihaja na pomoč. In več je notranje gotovosti, v srcu, pa čeprav glava lahko še zaostaja.

Zato je v aspiraciji vedno tudi vera. Ne verovanje – pridobljena prepričanja, temveč upanje in zaupanje v srcu, da cilj, ki ga slutimo, res obstaja ter da je dosegljiv. Saj drugače ne gre, kot da hrepenimo po njem iz vere. Vera deluje priklicno in omogoča, da se cilj naših najglobljih hrepenenj eksternalizira (pozunanja) in manifestira (uresničuje). Z aspiracijo, v kateri je vera, ga, kot z magnetom, vlečemo k sebi, v svojo življenjsko izkušnjo in prakso. Vsak, ki tako hodi po poti, omogoča bogu in duši, da se manifestirata in izražata v našem individualnem in skupnem življenju. Povezuje že inkarnirano s tistim, kar se šele poraja. Zato je aspiracija zelo pomembna. In velja, da osvetljuje pot, nam in drugim.

Razcvetanje

Kamor vlagamo pozornost, tisto v nas in našem življenju raste. Aspiracija se razcveta, ko …

beremo žlahtna duhovna besedila (denimo Sveto pismo – Novo zavezo; Dhammapado – Besede modrosti; Bhagavadgito – Gospodovo pesem; dalajlamova besedila; Ob nogah učitelja – Krišnamurti; dela Antonyja de Mella; in še marsikaj – prav gotovo ima vsakdo neki seznam zanj žlahtnih besedil);
se poglabljamo v lepoto narave, umetnosti, življenja;
se ozaveščamo: o minljivosti vsega pojavnega, v fizično-čustveno-miselnem trosvetju; ter o tem, kaj pa je tisto v našem življenju, kar ostane, kar je neminljivo; in tudi, kaj nam je v življenju zares vrednota – in kar podpiramo s svojo pozornostjo, časom, energijo, delom;
meditiramo.

Vesna Periček Krapež, objavljeno v reviji AURA, september 2010, št. 253
Fotografija: Bigstockphoto.com

Objavila Aura
Dne 8. 10. 2016

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja